nina-pirnat-odbor-zdravstvo
|

Epidemiologinja

Epidemiologija (definicija na straneh Zavoda za zaposlovanje): “Epidemiologija je veda, ki ima ključno mesto v proučevanju javnega zdravja in medsebojnih povezav dejavnikov okolja in zdravja. V zadnjem času pridobiva velik pomen, saj je prerasla iz tradicionalne epidemiologije nalezljivih bolezni v širšo vejo medicinskih znanosti. Proučuje dejavnike, ki vplivajo na zdravje populacije (prebivalstva) in služi kot temelj in izhodišče za intervencije, ki so v interesu javnega zdravja in preventivne medicine. S svojimi izsledki prispeva k odkrivanju dejavnikov tveganja za bolezni ter določa optimalne ukrepe in programe za njihovo preprečevanje.”

Iskanje definicije poklica epidemiolog/inja na straneh Zavoda za zaposlovanje je po enem letu spopadanja z epidemijo verjetno najbolj logična kadrovska poizvedba, če imamo pred očmi porazne posledice konfuznih, škodljivih in nesorazmernih ukrepov, ki so povzročili neslutene dolgoročne katastrofalne posledice tako na področju javnega zdravja, kot tudi na splošno v družbi kot celoti. Morda bi neopravičljivo stanje imelo še nekaj alibija, če ne bi bilo tudi neposredno spopadanje s samo boleznijo neuspešno, saj so se popolna zapiranja javnega življenja, policijske ure, maske na prostem in drugi podobni ukrepi, izkazali za popoln strel v prazno. Epidemije respiratornih obolenj so imele namreč že v preteklosti tudi hujše epizode, a je sistem ob ustreznih obstoječih načrtih za spopad z njimi, ob vsakokratni ustrezni prilagoditvi, situacijo zmogel obvladati. Trenutna epidemija ne bi smela biti popolnoma nič drugačna, saj po enem letu že več ali manj vemo, kako (ne)usodna je nova bolezen. Ob neslutenih količinah finančnih sredstev bi lahko oblast, ki deklarativno “rešuje življenja”, zdravstveni sistem ustrezno okrepila, ne pa da si je podredila stroko za dosego popolne razgradnje demokracije in vzpostavitve korporativno-medicinske diktature.

Vse premalo se javnost zaveda, da so bili prav epidemiologi prve žrtve kadrovskega cunamija, ki smo mu priče v zadnjem letu. S tem je oblast jasno nakazala, da njen glavni namen ni javno zdravje. Država s tako omejenim izborom strokovnjakov na področju epidemiologije si enostavno ne bi smela privoščiti umika in celo diskreditacije strokovnjakov, kot sta dr. Nina Pirnat in prim. prof. dr. Ivan Eržen, ki je tudi edini sodni izvedenec na področju epidemiologije v Sloveniji. Strokovnjaka takega ugleda bi morala biti pravzaprav vodje strokovnih posvetovalnih teles, saj je njihov pogled na vse aspekte epidemije, za razliko od infektologov, imunologov in drugih ožje usmerjenih specializacij, bistveno širši. Zaupanje javnosti, ki je za obvladovanje epidemije ključnega pomena, bi bilo večje že, če bi taka strokovnjaka ostala na vrhu Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
 
Zelo dolgo smo čakali na javni nastop in ga končno dočakali na 48. nujni seji Odbora za zdravstvo v parlamentu. Dr. Nina Pirnat je v svojem nastopu zelo natančno razgrnila, kakšen pristop bi bil pravi in zakaj nam je v zadnjem letu spodletelo. S tem ne mislimo samo na obvladovanje bolezni, ampak na stanje v družbi kot celoti. Povsem je bilo porušeno zaupanje v odločevalce in ozko izbrano stroko, ki je uvajala nesorazmerne ukrepe s pristopom prisile, namesto da bi bili ukrepi dobro premišljeni in ustrezno komunicirani z javnostjo. Javnost mora vedeti in razumeti, na podlagi katerih argumentov je posamezen ukrep sprejet, kaj se želi z ukrepom doseči in kasneje, kakšen je bil učinek posameznega ukrepa. Zaupanje in razumevanje sta bistvena elementa uspešnega pristopa v epidemijah.

Zaupanje in razumevanje sta še toliko bolj pomembna ob dilemah glede cepljenja. Smatramo, da je vsiljevano enoumje, ki kot edino izhodno strategijo propagira masovno cepljenje s pogojno odobrenimi cepivi, brez zaključenih vseh prepotrebnih kliničnih raziskav, napačno. Izjavo dr. Pirnatove glede ustrezne precepljenosti prebivalstva razumemo v smislu, da je cepljenje lahko dejavnik pri obvladovanju epidemije covida-19, vendar pa morajo po našem mnenju cepiva prestati vse varnostne protokole po rednem postopku, odločitev za cepljenje pa mora biti izključno prostovoljna in ne sme povzročiti niti najmanjše diskriminacije. Nenazadnje nam to zagotavlja kar nekaj mednarodnih dokumentov, katerih podpisnica je tudi Slovenija. Glede na sedaj že znano (ne)usodnost bolezni, se večina ljudi za cepljenje ne odloča zaradi strahu pred boleznijo, kar bi bilo logično, ampak zaradi pandemske utrujenosti od nesmiselnih, neučinkovitih in skrajno represivnih ukrepov oblasti, ki bi lahko na globalnem nivoju kulminirali v nesprejemljivi uvedbi “zelene cepilne knjižice”.

Delite naprej ...

Podobne objave