Osebnostni razvoj in zorenje spolne identitete

Glede na sodobne trende v današnji hitro se spreminjajoči družbi moramo opozoriti na pasti, ki jih te prinašajo. Zadnje čase se tudi v vrtcih in šolah pri nas, brez vednosti in soglasja staršev, s predstavitvami različnih spolnih identitet prehitro vdira v otroški svet. S ponujanjem propagandnih sporočil v zvezi s spolno identiteto se vnaša zmeda v otrokov notranji svet, ki je na kritično presojo teh informacij še povsem nepripravljen. Vse to se dogaja pod pretvezo povečanja strpnosti do LGBT skupin. Ni sporno, da je nujno razvijati strpen odnos do oseb, ki se v katerem koli aspektu razlikujejo od nas, vendar način, na katerega se to izvaja, je nestrokoven, neustrezen in zbanaliziran, kar otroke in tudi njihove starše lahko spravlja v bolj ali manj izrazite stiske. Posledice so vidne v vse pogostejšem nezadovoljstvu s svojim biološkim spolom in občutnem povečevanju števila oseb, ki želijo spremeniti spol. Še bolj alarmantno je dejstvo, da se starostna meja pri tem ekstremno znižuje.

Banaliziranje tega problema s strani družbe bo imelo hude posledice na duševnem zdravju mladih, pogosto so namreč v ozadju takšnih zahtev povsem drugi razlogi (problemi); duševne stiske povzročene z različnimi vplivi sodobne družbe, ki močno spreminjajo odnose v družini, rahljajo čustvene vezi, kar pripelje do zmeraj večje odtujenosti, zmanjšujejo občutek lastne vrednosti in sprejetosti in spreminjajo temeljne človeške norme. Občutek globokega nezadovoljstva in stiske mladih se pogosto le preslikajo na področje spolne identitete, za rešitev katere skomercializirana in na profit naravnana družba in medicina ponujata hitre rešitve. Če je odločitev prehitra in zgrešena ter podprta s prezgodnjimi medicinski posegi v telo, poti nazaj žal ni več. Posledično se tekom življenja duševne stiske lahko samo še poglabljajo in neredko končajo tragično (Vir 1). Žal je ta trend v porastu tudi zato, ker je pravočasna psihološka podpora večini mladih nedostopna.

Po rojstvu otroka se med dojenčkom in negujočimi bližnjimi (najpogosteje je to mati) postopoma razvije izjemno močna čustvena vez, ki jo imenujemo simbioza. Sprva je to popolna zlitost dojenčka z materjo, ki se postopoma rahlja in dojenček začenja prepoznavati, da on/ona in mama nista eno bitje. Takrat se pri otroku začenjajo procesi diferenciacije, separacije in identifikacije. To je obdobje prepoznavanja ločenosti med JAZ-om in NE JAZ-om, kar otroku omogoča večjo samostojnost in željo po raziskovanju, hkrati pa mu budi tudi številne strahove. Po zaključitvi obdobja simbioze (pod ugodnimi čustveno-razvojnimi pogoji se to zgodi okoli tretjega leta otrokovega življenja) se pospešeno nadaljujejo razvojni procesi. Otrok zmeraj bolj širi svoje gibalne, zaznavne, kognitivne in čustvene sposobnosti, kar se kaže z radovednim raziskovanjem okolja in odnosov. Postopoma se širi njegov socialni krog in utrjuje vpetost v mrežo vrstnikov. Ob ustrezni čustveni klimi zorijo tudi različni aspekti otrokovega notranjega čustvenega sveta.

Otroci že zgodaj (večinoma po tretjem letu starosti) začenjajo kazati interes tudi do fizičnih razlik med spoloma. To, ali se bo otrok z veseljem identificiral s svojim biološkim spolom ali pa bo do njega čutil odpor, je predvsem odvisno od odnosa njegovih bližnjih do nje/njega, odnosov med staršema (dominacija/podrejenost) ter odnosa širše družbe do oseb istega spola, kot je otrok.

Že v predšolskem obdobju se pojavijo prve simpatije in »zaljubljenosti«, ki so v tem času podložne hitrim spremembam. To so prvi začetki otrokovega raziskovanja čustvenih navezav in spolne privlačnosti. Sčasoma se pojavlja sram ob kazanju zanimanja za osebe nasprotnega spola in se začenja proces odmikanja. To se dogaja v obdobju latence, ki med osmim in desetim letom starosti prehaja v obdobje predpubertete. Takrat se pospešeno formirajo istospolne skupine, ker je v tem obdobju v ospredju potreba biti sprejet v socialni mreži vrstnikov istega spola. Interes za drugi spol se za nekaj let na videz potuhne, skrije in se kaže večinoma le v igrivem izzivanju in nagajanju vrstnikom nasprotnega spola.

V drugi polovici predpubertete se začenjajo pospešeno izločati tudi spolni hormoni, kar se kaže s prvimi znaki spreminjanja telesa otroka/najstnika in v pojavljanju takrat še komaj zazanavnih sekundarnih spolnih značilnosti. V čustvovanju in vedenju se posledično že nakazujejo odkloni v smislu nihanja razpoloženja, večje občutljivosti, impulzivnosti, slabši motivaciji za sodelovanje v opravljanju svojih obveznostih, upiranju in zavračanju autoritet, veliki potrebi po samostojnosti, slabši zbranosti, upadu motivacije za učenje in posledično slabšanju šolskega uspeha. Te so posledica tako fizioloških, kot tudi psiholoških sprememb značilnih za to obdobje.

Nekje med desetim in štirinajstim letom (pri deklicah prej, pri fantih praviloma pozneje) se ti procesi spolnega in mentalnega zorenja pospešijo. Spolni hormoni se izločajo v bistveno večji količini kot prej in so kar nekaj časa še v občutnem neravnovesju, kar stopnjuje zgoraj opisane spremembe v funkcioniranju najstnikov. V tej fazi se spolni interes močno prebuja in se iz homogenih skupin vrstnikov spet oblikujejo mešane skupine.

Takrat se začenja obdobje intenzivnega spoznavanja lastne spolnosti, raziskovanja, eksperimentiranja, preizkušanje meja, vzpostavljajo se prve nekoliko globlje ljubezenske in erotične vezi. Za to obdobje, sedaj že zgodnje adolescence, je značilna nestabilnost in zmeda glede svoje identitete na vseh področjih. To je fiziološko, razvojno pogojena kriza identitete, v ozadju katere je spreminjanje in včasih celo podiranje v otroštvu vzpostavljenih vezi, vrednostnih norm, interesov… To je obdobje globokih sprememb in pretresov. Ta zoritvena kriza se ne kaže le na področju spolne identitete, temveč širše zajema celotno osebnost adolescenta. V tem obdobju se pogosto pojavlja tudi nihanje v odnosu do svojega biološkega spola in nestabilnost v erotičnem interesu do vrstnikov nasprotnega in tudi istega spola. To obdobje zmede je nujno sprejeti kot normalen, fiziološki proces zorenja. V tem obdobju še ne moremo poznati dokončne opredelitve mladostnikove spolne identitete in spolne usmerjenosti. Odnos do lastnega spola se v tem obdobju še lahko spreminja. Morebitno neujemanje biološkega spola in notranje čustvene naravnanosti glede tega še ni dokončno. O izoblikovani osebnostni, spolni identiteti ter spolni usmerjenosti lahko torej govorimo le po zaključku obdobja nihanja, ko ta postane že stabilna.

Če se oseba za spremembo spola odloči, ko je osebnostno zrela in je njena spolna identiteta stabilna, potem ni nobenega razloga, da se proces spreminjanja spola ne bi izvedel, medicinsko posegati v telo osebnostno še nezrelih mladih ljudi, pa je strokovno in etično nedopustno. Postopki za spremembo spola pri nas zaenkrat še vedno potekajo preko zdravstvene stroke z obravnavo preko multidisciplinarnega strokovnega tima (konzilija), vendar žal tudi pri nas, strokovnjaki na področju duševnega zdravja vedno bolj sledijo dokrtini zahoda in zagovarjajo, da bi se naj postopek spremembe spola poenostavil in opravil le na podlagi želje posameznika, brez poglobljene psihodiagnostike in resnejše psihološe priprave, ki je sedaj še obvezna. V svetu je vedno več držav, v katerih se takšni posegi že opravljajo po poenostavljenem postopku, tudi če mladostnik še ni polnoleten. Takšno ureditev so med prvimi uvedli v Kanadi, Veliki Britaniji in ZDA, vendar se ta trend žal hitro širi tudi na druge države. Še bolj zaskrbljujoče je, da se ta ideologija uveljavlja na vse več področjih, tudi v svetu športa. Nekaj mednarodnih športnih zvez spreminja-posodablja svoje pravilnike, da lahko na tekmovanjih sodelujejo trans osebe, ki so s postopkom spreminjanja spola pričele pred 12. letom starosti (vir 2).

V ozadju želje po spremembi spola so le redko biološki razlogi. Najpogosteje so to različne čustvene stiske najstnikov, povezane z nesprejemanjem svojega hitro spreminjajočega se telesa, ob šibki ali neustrezni čustveni povezanosti znotraj družin, pomanjkanje podporne socialne mreže, ali pa širok razpon drugih psiholoških problemov in duševnih stisk. Otroci in mladostniki prepogosto postajajo žrtve aktualnih družbenih trendov in »modnih muh«, s katerimi zapolnjujejo notranjo praznino, katero ustvarja sodobna družba. V zmedeni družbi, ki ne nudi ustreznih vrednot ter možnosti zdrave čustvene povezanosti in podpore mladostnikom in ob hudih pritiskih tovrstne, široko prisotne, agresivne propagande, hitro pride do zmede v identiteti osebnostno še nedozorele osebe. Posledice prehitrih in strokovno nezadostno pretehtanih odločitev so lahko zelo hude, pogosto nepopravljive in lahko puščajo usodne posledice za celo življenje osebi, ki je podlegla propagandi, ki banalizira problem.

Kot družba bi se morali usmeriti v zagotavljanje organiziranega nudenja psihološke pomoči mladim, prednostno prav v tem obdobju zorenja, ne pa v prehitro realizacijo spremembe spola, preden oseba doseže psihološko zrelost in stabilnost identitete. Žal je pravočasna psihološka pomoč, ob aktualni ureditvi in pomanjkljivi mreži centrov za duševno zdravje ter premajhnem številu ustrezno izobraženih strokovnjakov, dejansko nedostopna.

Kakršnokoli hormonalno ali kirurško poseganje v telo, v smislu spreminjanja biološkega spola, bi bilo strokovno gledano sprejemljivo in etično dopustno le po zaključenem obdobju adolescenčnega zorenja ter ob poglobljeni in skrbni analizi psihološkega ozadja te želje, ob sodelovanju multidisciplinarnega strokovnega tima. Poenostavljeni postopki, ki se tudi v naši družbi zmeraj bolj afirmirajo, žal tudi ob podpori dela stroke, pri tem služijo le različnim interesom, ki s pomočjo otroku ali mladostniku v stiski nimajo prav nobene zveze.

Pomembno je vedeti, kaj je v ozadju tovrstnih perfidnih pritiskov in »novitet«, ki jih finančni podporniki le-teh zavijajo v všečni paket, ki ga okrasijo s človekoljubnimi propagandnimi sporočili. Moramo se vprašati KDO in s kakšnim NAMENOM fluidnost spolov agresivno poriva v naše življenje. Če ne vidimo le »drevesa«, ampak se zavemo celotnega »gozda«, potem nam je jasno, da so to finančne elite, ki delujejo preko korporativnega kapitala, ter grobo in agresivno spreminjajo vse aspekte našega življenja po svojih načrtih. Zagotovo vemo, da njihovi interesi nikakor niso v skladu z dobrobitjo ljudi. Njihov cilj je razgradnja tradicionalne družinske organizacije, ki je osnovna celica naše družbe in naravnih principov ohranjanja vrste. Ob tem je jasno, da je zagovarjanje spoštovanja LGBT skupnosti le krinka in da LGBT skupnost finančne elite izrabljajo za svoje namene, ki so v popolnem nasprotju s spoštovanjem kogarkoli in česarkoli, razen zasebnih interesov (hlastanje po dobičku ter prisvajanju dominacije in moči nad vsemi nami).

Vir 1. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5178031/

Vir 2. https://www.pbs.org/newshour/world/world-swimmings-governing-body-adopts-new-rules-for-transgender-athletes

Oddaja Med štirimi stenami: Ko najstnik staršem razkrije, da se počuti spolno nebinarno …

https://365.rtvslo.si/arhiv/med-stirimi-stenami/174952969

Teorija spolne identitete in njene posledice

Darinka Radoja, diplomirana biopsihologinja (UN)

Ideja da se ljudje deklariramo kot moški ali ženske na podlagi občutka in ne na podlagi svoje fiziologije, izgleda preprosta in nedolžna, a ima številne posledice, ki segajo na vsa področja človekovega življenja. V knjigi z naslovom Trans: ko se ideologija sreča z realnostjo, avtorica Helen Joyce (1) zelo natančno opiše zgodovino transspolnosti in razvoj ideje, da se ljudje lahko rojevamo v napačnem telesu. Ta ideja je temelj, na katerem sloni teorija spolne identitete, ki se danes širi po svetu in pronica v vse pore družbe.

Gre za idejo o spolni samoidentifikaciji, iz katere izvira sistem prepričanj, po katerem naj bi vsak od nas imel svojo unikatno spolno identiteto. Ta se lahko sklada s telesom, v katerem smo rojeni, ali pa ne. Razvoj tega sistema prepričanj sega skoraj sto let nazaj, ko je prišlo do prvih poskusov medicinskega spreminjanja telesa v nasprotni spol. Posamezniki, ki so si to želeli, so bili skrajno redki in so bili obravnavani kot izjeme. Te izjeme pa danes postajajo pravilo. Zakoni, izobraževalne smernice, medicinski protokoli, medijska politika in celo slovnična pravila se spreminjajo v podporo ideji, da se ljudje lahko rojevamo v napačnem telesu. Ob tem pa se vedno več ljudi deklarira kot transspolne ali v nasprotju s svojim biološkim spolom.

Spol je eden od najosnovnejših in najopaznejših prepoznavnih znakov človeka ter eden glavnih identifikacijskih dejavnikov. Instinktivno prepoznavanje spola ima zelo pomembno evolucijsko in praktično funkcijo. Spolna binarnost (m/ž) je eden od temeljev človeške izkušnje. Po teoriji spola naj bi vsak človek imel nek svoj vrojen občutek spola, ki ni binaren v smislu ženski ali moški, ampak gre za spekter med tema dvema skrajnima kategorijama. Torej spola naj ne bi bila samo dva, ampak jih je več. Nekateri zagovorniki te teorije pravijo, da je spolov toliko, kot je ljudi na svetu. V tem smislu je spol le občutek, ki ni biološko pogojen in ga ni mogoče objektivno dokazati. Taka definicija spola je na nek način bližje verskemu prepričanju kot fiziološkemu dejstvu. Poleg tega pa naj bi bil spol fluiden, torej ni fiksen, ampak se lahko spreminja, glede na trenutne občutke, počutje, razpoloženje in druge vedenjske dejavnike.

Tako je fluidna spolna identiteta popolnoma neodvisna od biološke realnosti. Zelo pomembno vlogo pri širjenju te ideologije je imel in še vedno ima akademski svet, v katerem so se razvile razne študijske smeri na temo spola kot filozofskega koncepta ter razvoj teorij povezanih z njim. Ta akademska področja so vzniknila na ameriških univerzah v 60-ih letih prejšnjega stoletja in se hitro širijo po vsem svetu. Sprva je šlo za boj za socialno pravičnost in inkluzivnost, danes pa se namesto reforme zahteva revolucija in redefinicija pomena spola ter s tem preoblikovanje vseh najbolj temeljnih družbenih pravil. Z delitvijo spola na družbeni in biološki spol je ameriški psiholog John Money teoriji spolne identitete na široko odprl vrata v znanstveno raziskovalni svet (2).

Strokovni pogledi na fenomen transspolnosti so se razvijali od psihopatološkega koncepta transseksualizma kot je bil opisan v diagnostičnem priročniku ameriškega psihiatričnega združenja DSM iz leta 1983 do današnjih predpostavk psihiatričnih in psiholoških organizacij, da nobena oblika spolne identitete ne predstavlja inherentne psihološke abnormalnosti. Kljub temu je v aktualnem priročniku DSM-5 spolna disforija še vedno prisotna kot psihiatrična diagnoza. Do te notranje kontradikcije prihaja predvsem zaradi močnih pritiskov lobijev in aktivistov k sprejemanju teorije spolne identitete in uvajanju “afirmativnega modela obravnave” (ang. affirmative care model), po katerem je samoidentifikacija osnova za medikalizacijo, kljub pomanjkanju trdnih dokazov o varnosti in učinkovitosti takega pristopa (3).

Slovenski trans aktivisti so po vzoru svojih kolegov iz tujine tudi pri nas začeli pristojne vedno glasneje pozivati k depatologizaciji transspolnih oseb. Zahtevajo odstranitev transspolnosti s področja duševnih motenj, saj zavračajo dojemanje transspolnosti kot duševne bolezni in idejo, da za dostop do zdravstvene oskrbe za potrditev spolne identitete (sintetičnih hormonov in operacij) potrebujejo patološko diagnozo. Leta 2019 je Svetovna zdravstvena organizacija transspolnost odstranila s področja duševnih bolezni. Nekdanjo diagnozo »transseksualizem« je zamenjala diagnoza spolna neskladnost med mladostniki in odraslimi, ki je po novem uvrščena v poglavje o stanjih, povezanih s spolnim zdravjem (4). Spolna disforija ali motnja spolne identitete je danes po DSM-5 definirana kot stiska povezana z neskladjem med družbenim in biološkim spolom. Izraža se kot močno in vztrajno vedenje nasprotnega spola in identifikacija z nasprotnim spolom (5).

Gre za motnjo identitete, pri kateri se oseba ne počuti dobro v lastnem telesu in se ne identificira s svojim biološkim spolom. V preteklosti je šlo za dokaj redko motnjo, ki se je večinoma pojavljala med odraslimi moškimi (6,7). V zadnjem času pa je po svetu zaznan porast spolne disforije med mladostniki, predvsem dekleti (8,9). Mladi imajo vedno več težav s sprejemanjem svojega razvijajočega se telesa. Namesto, da bi jih učili sprejemanja samih sebe, jim po novem ponujajo rešitve v obliki sintetičnih hormonov in operacij, katerih svetovni trg je trenutno vreden več milijard dolarjev in eksponentno raste (10). V bistvu gre za odnos do lastnega telesa – kako vidimo in čutimo sami sebe. A namesto, da bi se ukvarjali s tem odnosom, “zdravimo” telo.

Teoretično obstajajo trije načini za pristop k težavam v zvezi s spolom: 1) posameznikov občutek za spol se lahko uskladi z njegovim biološkim telesom; 2) posameznikovo telo je mogoče spremeniti tako, da se uskladi z njegovim občutkom za spol; 3) posameznikovi stiski je mogoče pomagati z vrsto različnih terapevtskih pristopov. Glede na veliko zdravstveno breme, povezano z medikalizacijo tega stanja, bi z vidika koristi za posameznika najmanj invazivni pristop moral imeti prednost pred ostalimi. Zato bi morala biti pri strokovni obravnavi mladih, ki trpijo zaradi stiske povezane z njihovim spolom, prva izbira psihoterapevtski pristop, ki nudi čustveno podporo posamezniku, vključno s sprejemanjem realnosti svojega biološkega spola (11). Ne pa spreminjanje telesa z nepovratnimi posegi, ki imajo dolgoročne posledice in visoka tveganja za posameznikovo zdravje.

Posledica širše sprejetosti teorije spolne identitete v družbi je hitro naraščajoče število mladih, ki se sprašujejo o svojem spolu, kar je leta 2018 dr. Lisa Littman (12) zelo natančno opisala in poimenovala kot “nenadni pojav spolne disforije” (angl. Rapid onset gender dysphoria ali ROGD). Ne gre za novo diagnozo, ampak za opis fenomena, ki zajema popolnoma novo kohorto spolno zmedenih mladih pod močnim vplivom socialnega okolja ter visokim deležem komorbidnosti drugih duševnih težav in motenj. Kot kaže raziskava dr. Littmanove, se spolna disforija veliko pogosteje pojavlja pri otrocih in mladih, ki že imajo diganosticirano najmanj eno duševno ali nevrorazvojno motnjo, najpogosteje ADHD, avtizem, anksioznost ali depresijo.

Littmanova opozarja, da bi morala biti stroka bolj previdna pri postavljanju diagnoze spolne disforije mladostnikom, ki si želijo socialne, medicinske in kirurške spremembe spola. Kot je pokazala njena študija se ti pogosto samo-diagnosticirajo na podlagi informacij, ki jih preberejo na spletu ali jih dobijo od vrstnikov, kar pa v občutljivem razvojno-psihološkem obdobju najstništva, v katerem ima velika večina mladih težave s sprejemanjem lastnega telesa, pogosto lahko vodi do napačnih zaključkov. Zato je dolžnost kliničnega strokovnjaka, ki odloča o postopkih spolne tranzicije, da sam natančno oceni in opravi diferencialno diagnozo ter se s tem prepriča, da je pacientova samo-diagnoza pravilna.

Kadar prihaja do večjih razhajanj pri zdravstveni zgodovini pacienta kot jo opiše on sam in kot jo navedejo njegovi starši, bi to moralo biti opozorilni znak, da je potrebna temeljitejša ocena ter preverjanje pacientove zgodovine z drugimi viri, kot je npr. njegova zdravstvena dokumentacija, informacije na primarni zdravstveni ravni od osebnega zdravnika, psihiatra ali drugega strokovnjaka, ki je pacienta že predhodno obravnaval. Triangulacija podatkov zagotavlja večjo varnost in učinkovitost obravnave in je v teh primerih nujno potrebna.

Za razvojno-psihološko obdobje najstništva je značilen omejen vpogled ter zavedanje svojih čustev in vedenja, zato je pri delu z najstniki priporočeno vključevanje informacij iz več različnih virov za natančno evalvacijo njihovega stanja. Pri tem pa ne gre za zanemarjanje najstnikove notranje perspektive, ampak le za to, da je vpogled staršev nujno potreben za pravilno postavitev diagnoze. Ko najstnik z znaki nenadnega pojava spolne disforije išče strokovno pomoč, mora stroka popolnoma spoštovati njegov osebni ali notranji pogled na situacijo, a hkrati se mora zavedati vseh možnih ovir, ki lahko vplivajo na varnost in zanesljivost diagnoze ter z namenom izogibanja kliničnim poškodbam pri evalvaciji upoštevati tudi druge vire informacij. Predvsem pa je potrebno pri pacientih z netipičnim pojavom spolne disforije preveriti ali gre pri tem lahko za posledice morebitne travme ali druge duševne motnje (12). Britanski psihoterapevt Robert Withers trdi, da lahko transidentifikacija in z njo povezano medicinsko zdravljenje predstavljata poskus izogibanja izkušnjam psihološke stiske.

To se dogaja na treh ravneh. Prvič, trans osebe si lahko same prizadevajo, da bi se izognile nereguliranim afektom, povezanim z izkušnjami, kot so travma navezanosti, zloraba v otroštvu in spolni občutki tujega ega. Drugič, terapevti se lahko poskušajo izogniti občutkom, kot sta strah in sovraštvo, ki jih povzroči ukvarjanje s temi nereguliranimi občutki. Tretjič, kot družba se morda želimo izogniti priznanju resničnosti takšnih travm, zlorab in spolnih stisk s hipotezo, da je transidentifikacija biološka težava, ki jo je najbolje zdraviti medicinsko (13). Kakovost dokazov, ki podpirajo biomedicinski pristop, je izjemno slaba. Zaradi tega so mlade trans osebe v nevarnosti, da bodo deležne potencialno škodljivega zdravljenja, ki ga bodo morda kasneje obžalovale, medtem ko bodo njihove osnovne psihološke težave ostale v strokovni obravnavi nenaslovljene in nerešene (14).

Kot abstraktni teoretični koncept ima teorija spolne identitete popolnoma neutemeljen vpliv na medikalizacijo pojava spolne disforije, saj ta nikoli ne rezultira v spremembi spola. Biološkega spola ni mogoče spremeniti, ker je ta vgrajen v vsako celico našega telesa. S sintetičnimi hormoni in operacijami za “spremembo spola” sta medicina in farmacija odkrili novo tržno nišo, ki jo zdaj širita na vedno mlajše ciljne odjemalce. Kar ponujata, pa je le iluzija, le sprememba videza. Teorija spolne identitete pravi, da je treba telo “zdraviti”, da bo postalo skladno z občutkom, ki se ves čas spreminja oz. da bi ustrezalo neki idealizirani verziji samega sebe. Trans aktivisti zdaj zahtevajo, da se jim dostop do tega omogoči samo na podlagi samo-identifikacije in ne na podlagi mnenja strokovnjakov za duševno zdravje. Kar zahtevajo so nepovratne trajne spremembe telesa na podlagi trenutnega občutka.

Toda občutek neskladja s svojim telesom je močno povezan z duševnim zdravjem posameznika, zato je prav, da se obravnava tudi in predvsem psihološko, ne pa zgolj farmacevtsko in kirurško. Svetovna zdravstvena organizacija, ki je dve leti ves svet prepričevala, da imamo pandemijo korona virusa pravi, da občutek neskladja s svojim telesom ni psihološki, ampak fiziološki, da se ljudje rojevamo v napačnih telesih ter da je to treba zdraviti z zdravili in amputacijami zdravih delov telesa namesto s psihoterapijo. Kirurško poseganje v zdravo telo pa je tudi z medicinko-etičnega vidika zelo sporno.

Joyce, H. (2021). Trans: when ideology meets reality. London: Oneworld Publications.
Anatrella. T. (2015). Teorija spola. Ljubljana: Novi svet
Evans, S. in Evans, M. (2021). Gender dysphoria – a therapeutic model for working with children, adolescents and young adults. Oxfordshire: Phoenix Publishing House Ltd.
https://www.delo.si/novice/slovenija/trans-skupnost-poziva-k-depatologizaciji-transspolnih-oseb/?fbclid=IwAR2KT9U-1UGlpmQTbPjpaEqv5OmzZpcu4mPOQNNQ8mVHRJ2Uaf_XzQCH_dA
American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistic manual of mental disorders: text revision (5th ed.).Arlington, VA: Author.
Marchiano, L. (2017). Outbreak: On Transgender Teens and Psychic Epidemics. Psychological Perspectives, 60(3), 345-366. Dostopno na: https://doi.org/10.1080/00332925.2017.1350804
Zucker, K.J., Bradley, S.J. in Sanikhani, M. (1997). Sex Differences in Referral Rates of Children with Gender Identity Disorder: Some Hypotheses. Journal of Abnormal Child Psychology, 25(3), 1997, str. 277-227. Dostopno na: https://link.springer.com/article/10.1023/A:1025748032640
de Graaf, N., Giovanardi, G., Zitz, C. in Carmichael, P. (2018). Sex Ratio in Children and Adolescents Referred to the Gender Identity Development Service in the UK (2009–2016). Archives of Sexual Behavior. 47. Dostopno na: https://www.researchgate.net/publication/324768316_Sex_Ratio_in_Children_and_Adolescents_Referred_to_the_Gender_Identity_Development_Service_in_the_UK_2009-2016
https://segm.org/
https://www.the11thhourblog.com/post/follow-the-money-how-the-pritzker-family-makes-a-killing-from-the-transgender-industry-flow-chart
O’Malley, S. (2021). Brief Guidance For Psychotherapists And Counselors. Genspect. Dostopno na: https://genspect.org/guidance-for-psychotherapists-and-counselors/
Littman, L. (2018). Parent reports of adolescents and young adults perceived to show signs of a rapid onset of gender dysphoria. Plos ONE. Dostopno na: https://journals.plos.org/plosone/article?id=10.1371/journal.pone.0202330
Withers, R. (2020). Transgender medicalization and the attemptto evade psychological distress. Journal of Analytical Psychology,2020,65,5,865–889. Dostopno na: https://onlinelibrary.wiley.com/doi/epdf/10.1111/1468-5922.12641
Cantor, J.M. (2019). Transgender and Gender Diverse Children and Adolescents: Fact-Checking of AAP Policy. Journal of Sex and Marital Therapy, Volume 46, 2020 – Issue 4. Dostopno na: https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/0092623X.2019.1698481