psihiatrinja-biserka-ilin
Članki

Psihiatrinja Biserka Ilin

Psihiatrinja Biserka Ilin dogajanje okoli epidemije pozorno spremlja že od začetka, tako iz strokovne radovednosti kot tudi iz osebnih razlogov, saj spada v ranljivo skupino tistih, ki bi jih morebitna okužba s covidom-19 lahko še posebno hudo prizadela. Z upokojeno zdravnico smo se, ob strogem upoštevanju varovalnih ukrepov, srečali na njenem domu.

Nedeljske novice, 3. 12. 2020

Piše: Ajda Janovsky
Foto: Marko Feist

  • Ste ena od podpisnic Poziva k ustavitvi razgradnje javnega zdravstvenega sistema, kjer je skupina zdravnikov javno nastopila proti predlogu za sprejem kazenske in odškodninske imunitete za primer strokovne napake za zdravnike, ki so preobremenjeni zaradi bolezni covid-19, ki ga je podalo Slovensko zdravniško društvo. Zakaj temu nasprotujete?

Gre za večplasten problem, ki izvira iz sistematičnega razgrajevanja javnega zdravstva zadnjih 30 let. Politika poskuša racionalizirati stroške zdravstva le na področjih nudenja zdravstvene pomoči, ne pa tudi na drugih ravneh, na katerih odteka največ denarja. Epidemija je zgolj razkrila pomanjkljivosti našega zdravstvenega sistema. O iniciativi zdravniškega društva širši krog zdravnikov niti ni bil obveščen. Razumem, da so zdravniki, še bolj pa zdravstveni sodelavci v teh razmerah bistveno bolj obremenjeni kot sicer, vendar bi se z izglasovanjem imunitete porušilo zaupanje bolnikov do nas in bi se predvsem znižali standardi varnosti obravnav, kar je moralno in etično nedopustno.

  • V osnovi se predlog zdi dober: zdravniki, ki se ukvarjajo z bolniki, obolelimi s covidom-19, delajo od jutra do mraka. Utrujen človek pač hitro naredi napako.

Ko zdravnik zazna, da zaradi utrujenosti ne zmore več varno opravljati svojega dela, mora to jasno povedati, se začasno umakniti in odpočiti. Domnevam, da nihče od nas ne bi želel sedeti v letalu, ki ga upravlja zelo utrujen pilot. Odgovornosti za neustrezno zmogljivost, opremljenost in hudo kadrovsko podhranjenost v zdravstvu politika nikakor ne sme z izglasovanjem imunitete preložiti na pleča zdravnikov. Menimo, da se z vnaprejšnjo odvezo za morebitne strokovne napake zdravnikov v teh razmerah poskuša politika razbremeniti svoje odgovornosti za razgradnjo javnega zdravstva. Takšno reševanje dane situacije bi bilo moralno, pravno in strokovno nedopustno. Zdravniška zbornica bi morala organizirano ponuditi pravno pomoč in zaščito zdravnikom, če se pojavijo strokovne napake, ki nastanejo zaradi sistemskih pomanjkljivosti, ker za te večinoma niso krivi zdravniki.

  • Je po vašem kriv slab zdravstveni sistem, da se v drugem valu tako neuspešno spopadamo z epidemijo? Številke so katastrofalne.

Problem je, da se ne ločujejo primeri smrti s covidom-19 in zaradi covida-19, je pa med njima velika razlika. Koronavirusi so zelo nalezljivi, hitro se širijo in mutirajo. Večina nas na leto večkrat zboli za prehladi, ki jih povzročijo prav različni koronavirusi. Preprosto, virusa ni mogoče eliminirati. Nujno se je naučiti živeti z njim, tako kot smo se že s številnimi drugimi. Treba je upoštevati vse sorazmerne, učinkovite in dolgotrajno vzdržne preventivne ukrepe, takšne, ki ne bodo razgradili javnega zdravstva, šolstva, gospodarstva, ker sicer kot družba ne bomo preživeli.

  • Nekateri izpostavljajo švedski model, kjer so ukrepi, kljub nedavni rahli zaostritvi, še vedno precej milejši kot drugod. Kaj menite vi?

Meni se zdi švedski model najbližji stroki, čeprav idealnih modelov ni. Na Švedskem se je politika popolnoma umaknila iz vodenja epidemije in jo prepustila svojemu vrhunskemu epidemiologu. Epidemiologi se v specializaciji seznanjajo z različnimi strategijami obvladovanja epidemij in oni bi morali koordinirati strokovnjake z različnih področij medicine in usklajevati ukrepe tako, da ti ne bi povzročali več škode kot koristi. Pri nas pa so epidemiologi žal postavljeni na obrobje odločanja.

  • Bi rekli, da so slovenski ukrepi bolj politični kot strokovni? Menim, da švedski model najbolje ustreza doktrini epidemiološke stroke.

Tako kot pri epidemiji gripe je nujno, da se držimo ukrepov, kot so higiena rok, higiena kašlja in kihanja (kašljanje in kihanje v rokav), navodila, da ostanemo doma, če kažemo znake prehladne bolezni, nošenje maske, če moramo kljub bolezni kamor koli med ljudi. V času epidemije virusnih respiratornih bolezni je pametno, da se izogibamo zadrževanju v zaprtih prostorih, kjer je veliko ljudi, ni pa nobenih raziskav, ki bi potrjevale smiselnost uporabe maske na prostem. Žal se premalo govori o tem, da je treba poskrbeti za krepitev imunskega sistema, ki je sicer ključnega pomena v obrambi organizma pred vsako okužbo.

  • In kaj smo mi naredili narobe?

Prvič to, da se že od marca nenehno straši ljudi s katastrofičnimi napovedmi, kar vemo, da povzroča kroničen stres, ta pa pomembno ošibi imunski sistem. V takšnem stresu in negotovosti živimo že devet mesecev. Drugo, ukrepi, ki onemogočajo delovanje normalnega življenja (nedostopnost do zdravstvene oskrbe za druge bolnike, zapiranje šol, propad manjših gospodarskih družb, brezposelnost in posledično hude socialne stiske ljudi …), zelo uničujoče delujejo na naše duševno zdravje in posledično tudi na imunost. Največ škode utrpijo otroci, mladostniki in starejši.

Tem vidikom snovalci t. i. koronaukrepov ne namenjajo skoraj nobene pozornosti. Našteti dejavniki občutno povečujejo obolevnost in smrtnost populacije, ki se jih jemlje kot kolateralno škodo epidemije. Nedopustno je, da le ozek krog zdravnikov (tudi če so vrhunski strokovnjaki na svojem področju) odloča o tem, koga se bo s temi ukrepi reševalo in koga žrtvovalo, kako se bo vodila celotna strategija epidemije, ne da bi se zares sledilo epidemiološki znanosti in širši stroki, ker gre za ukrepe, ki globoko posegajo v življenje vsakega od nas. Za takšno dolgotrajno poseganje v naše temeljne pravice je nujen širši družbeni konsenz, ki ga pri nas žal ni.

  • Nekateri vaši kolegi so opozorili, da medtem ko vso pozornost namenjamo covidu-19, pozabljamo na druge bolezni. Se strinjate?

Strinjam se, da je obolelim za covidom-19 treba ponuditi največ, kar zmore naše zdravstvo, vendar je nedopustno, da bolniki z drugimi boleznimi zaradi tega ne pridejo do pravočasne in ustrezne zdravstvene oskrbe. Predvsem je najbolj oviran dostop do primarnega zdravstva oziroma osebnega zdravnika. Sprašujem se, kdo bo odgovarjal za škodo, ki bo s tem povzročena necovidnim bolnikom. Tisti, ki so dajali takšna navodila, ali zdravniki, ki s(m)o tem navodilom slepo sledili?

  • Nekateri tuji strokovnjaki (med njimi tudi dr. Mike Yeadon, ki ima diplomo iz biokemije, toksikologije ter doktorat iz farmakologije in je bil zaposlen v mednarodni raziskovalni farmacevtski družbi Pfizer) izpostavljajo, da je razlog za vtis, da je epidemija tako razširjena, PCR testiranje in da stanje v resnici ni tako alarmantno. Kaj menite vi?

PCR-test ugotavlja le 0,1 % genetskega materiala virusa v brisu in ne prisotnosti virusa samega. Torej pozitiven PCR-test brez jasne klinične slike bolezni ne pove prav nič zares pomembnega. Pozitiven test lahko pomeni, da na nosno-žrelni sluznici imamo virus, ki bo ali pa tudi ne povzročil bolezen (odvisno od imunitete). Lahko pomeni tudi le prisotnost koščka virusa, ki ga je imuniteta že uničila in ne more več povzročiti bolezni. Takšni koščki virusa se na sluznici naših dihal lahko zadržujejo tudi do 72 dni po srečanju z njim. Vsekakor je testiranje na prisotnost tega virusa potrebna pri težjem poteku bolezni, tako kot je to do zdaj veljalo pri gripi.

  • Tako strogi ukrepi so torej po vašem pretirani?

Veliko zdravnikov in znanstvenikov na svetu opozarja, da z načinom, kako se svet spopada z epidemijo, nekaj ni v redu. Alarmantno je, da ni dovoljena odprta konstruktivno kritična razprava med različno razmišljujočimi zdravniki in znanstveniki. Vsi, ki si upamo postavljati vprašanja, ki ne potrjujejo uradne strategije, smo na neki način diskreditirani in kriminalizirani. Belgijski zdravniki so že pred meseci opozorili parlament na dejstvo navzkrižja interesov, ker je WHO večinoma financirana s strani farmacevtske industrije, in se postavlja vprašanje, čigave interese WHO zares zastopa pri narekovanju strategije reševanja pandemije.

  • Torej nam s to epidemijo v resnici prodajajo cepivo?

Zmeraj več nas ima takšen občutek, zlasti ob tem, da se cepiva proti bolezni covid-19 nekritično razglašajo kot edina rešitev. Registracija novih cepiv po rednem postopku traja najmanj pet do deset let, ker v nekaj mesecih ni možno narediti ustreznega varnostnega profila cepiva. Večletno spremljanje cepljenih prostovoljcev je edini način, da se pokažejo tudi morebitni dolgoročni stranski učinki. WHO in Evropska komisija sta odobrili registracijo cepiv proti temu novemu virusu po skrajšanem postopku. O njih bomo torej imeli informacije le o kratkoročnih stranskih učinkih. Menim, da je prav, da se cepivo zagotovi vsem, ki se želijo cepiti, je pa moralno in etično nedopustno, da se vsiljuje kateri koli skupini prebivalstva ali da se ljudi na kakršen koli način diskriminira zaradi njihove odločitve. Če bi se to zgodilo, bi to bil medicinski teror nad prebivalstvom.

Delite naprej ...

Podobne objave