Vpoklic Viktorja Hraberja

Večer. Pod ulično svetilko sta stali dve podobi, katerih senci sta se kot črn žarek širili in zlivali s trdo temo. Ena izmed podob je mahala z rokami, kot bi prav z njimi govorila.

“Maks, začelo se je!”

“Kaj se je začelo? A misliš tole glede vpoklica?”

“Da, dobil sem pismo. V 10 dneh se moram javiti na izpostavi Generalštaba.”

“Jebemti bando prevarantsko! Ampak, Viktor, vsaj ne moreš reči, da tega nisi pričakoval …”

“Že, že …, a mi je tako, kot če ne bi …, nekako sem vendarle upal, da ne bo tako …, da se bo stvar obrnila pravici in razumu v prid …”

“Ja saj, up ob dejstvih postane obup. Štekaš – “ob” dejstvih – “ob”up!”

“Ma daj, ni mi smešno. Ni mi do tvojih štosov … Moram se odločiti, kaj bom storil.”

“Menda se ne boš pojavil tam. To odpade!”

“Seveda ne. Vsaj trenutno tako mislim. Zjutraj skočim do advokata Ježa …”

Nato je bilo videti, kot bi senci obstali, okamneli. Zapihal je namreč hladen večerni prepih in roke so zdrsele v žep. Tako je tudi njuna zgodba potihnila.

Zjutraj je Viktor stopil po strmih stopnicah manjše poslovne stavbe do vrat, ob katerih je visel napis: Jožef Jež, advokat. Sprejel ga je, ne da bi se bil napovedal. Maks mu je podal odredbo o vpoklicu, Jež pa jo je takoj po dolgem in počez premeril preko svojih košatih, skoraj rahlo špičasto zašiljenih obrvi.

“Aha, aha … odgovor na premike sovražnih sil terja trud vseh nas … samo vsi skupaj, poenoteni, lahko presežemo to grožnjo … skupna prihodnost je v sedanji solidarnosti posameznika … naš napad bo učinkovit in varen za vse udeležene …”, Jež tiho bere pismo. Nato doda, kot bi bruhnil:

“Ja, gotovo, varno za vse udeležene, tudi za sovražnika!”

“Saj to je to! Ti povem, da bo zares varno, tudi za sovražnika! Saj ga namreč ni!”, pove Viktor.

“Viktor, sovražnik je, je! Samo da je na isti strani, kot oni, kot ti. Ti si sovražnik. In jaz sem sovražnik. In to je boj proti tistim, ki točno to vedo!”

“Torej boj proti resnici, proti informacijam, ki posamezniku osvobodijo razum, da ta spet postane samostojen, kritičen, dvomljiv. A kaj je ta resnica? Razen tega, da vojne ni, da je vse laž? Da je tako, že vsi vedo! Torej, kaj v tej zgodbi še manjka?”

“Ne dosti, razen to, da ne drži, da je to vsem jasno. Pravzaprav kritični večini ni nič jasno. In to zato, ker jim manjka kritičen podatek. Nekaj sicer osnovnega, morebiti celo preveč enostavnega, da bi ob tej informaciji storili kak drastičen poskok v razmisleku.”

“O kakšnem podatku govoriš, Jež?”

“Viktor, sem prepričan, da ga sam prav dobro poznaš. Biti na visokem političnem položaju pomeni vladati. In to ne samo malo in omejeno vladati. Kot si tudi trgovec ne želi zgolj malo ali nekaj prodati.To so ljudje, ki si prav to, vladati, želijo v čim širši in vseobsegajoči širini. In če naletijo na pravno oviro, na nek “stop znak”, ki ga postavijo zakoni, Ustava, človekove pravice, konvencije, potem ni vprašanje umika, ampak vprašanje, kako te ovire zaobiti in doseči svoje. In tokrat se je zaradi ljudske nejevolje znova pokazala nujna potreba po poenotenju in po preusmeritvi te nejevolje od politikov na nekega tretjega “sovražnika”. In kaj jim brani, da takega sovražnika niti ne odkrijejo, saj ga ni, marveč izumijo, si ga izmislijo? Jim brani vest, etika, skrb za dobrobit državljana? Prosim lepo! Vojno si je lažje izmisliti, kot pa imeti resnično in se v njej zares boriti. Mar ni tako?

“ Morebiti …”, odvrne Viktor. Jež nadaljuje:

“Lažje je, sploh pa sedaj, ko so vsi mediji državni, pokupljeni, drugi pa prepovedani. Vse, kar slišiš po televiziji, vsak dan, cel dan, je skoraj vse izključno laž. Kar je vmes resnice, je povsem nepomembna za karkoli in kogarkoli. Zamisli se. Ampak je tako!” Medtem Jež iz predala vzame žepek tobaka in si ga začne tlačiti v pipo.

“Torej gre za boj proti sicer maloštevilnim, a izrazito motenim posameznikom. Ti prav zaradi svoje čustvene ohlajenosti in otopelosti rinejo v takšno delo, v vladanje, v regulacijo sočloveka, kjer je škodovanje družbi predvidljiva in njim želena ter zadovoljujoča posledica.”

“Odlično si povzel, Viktor! Vedel sem, da veš!”

“Ampak, kaj bova pa storila? V vojsko, ki je ni, v boj prevare, se jaz ne dam vpoklicati!”

“Zaenkrat počakaj. Pustiva stvari odprte. Bom sprožil pritožni postopek na tale vpoklicni zahtevek. Sicer učinka ne bo nobenega, razen tega, da si kupiva še nekaj dni.” Sežeta si v roko in se razideta.

Ponoči se Viktor in Maks ponovno srečata. Tokrat pod ulično lučjo na drugi strani ulice.

“Maks, bil sem pri Ježu. Bo probal zavlačevati …”

“Dobro, dobro. Tako imava čas, da najdeva rešitev … Veš, tista ideja, ki si mi jo omenjal pred tedni, dobra je!”

“A tisto glede neprištevnosti?”

“Ja, ta! Tako zgleda, da celo ta vladajoča podla drhal nekako ne želi imeti opravka z norci. Zato naj bi se jih branili, sploh pri vpoklicih v tole kvazi vojno. Če želi tale vojna vsaj nekoliko spominjati na resno in resnično stvar, potem morajo biti vpoklicani samo taki, ki bi se vsaj teoretično lahko borili ali kako drugače prispevali, v logistiki, v saniteti … Norček ne more!”

“Maks moj, kako pa naj se meni na hitro zmeša?”

“Pa, Viktor, ti si že sedaj povsem nor. Toliko nor, da tega niti ne veš. Jaz ti povem, da je temu tako. Samo opredeliti bi še bilo potrebno tvoj tip norosti.”

“Ne mi laskati! Kdo bo opredelil mojo norost? Oziroma, kdo bi jo utegnil prepoznati, ne glede na morebitno njeno neprisotnost?”

“Zrihtal ti bom pregled pri psihiatrinji dr. Zmešanovi. Odlična je! Meni je potrdila zdravje, kljub temu, da sem objektivno gledano zmešan. Ti si še kar dober, tako da lahko računaš na norost. No, sicer, kot sem rekel … ti sicer imaš srečo, da je tvoja norost očitna do te mere, da je niti Zmešanova ne zameša z zdravjem. Boš videl …” Se razideta.

“Dober dan, gospa doktor!”, Viktor ob prvem srečanju pozdravi dr. Zmešanovo.

“G. Viktor, kar povejte mi o svojih težavah”, odvrne psihiatrinja.

“Veste, tako ne morem več naprej. Postalo je tako hudo, da sem se odločil poiskati pomoč.”

“Prav ste storili. Nadaljujte.”

“Poglejte …, svet je nor. Ampak ni problem v tem. Problem je, da sem skoraj gotovo sam še bolj nor. Ko bi bil normalen, se mi morebiti tudi svet ne bi zdel tak …, tako ne vem, ali je norost tega sveta, ki je zame očitna, znak moje “normalnosti” ali moje “norosti” …”

“G. Viktor, mar ni biti normalen v norem svetu svojevrstna norost? Na kaj bi v takem svetu pravzaprav naslonili svojo “normalnost”? “

“Da, da, gospa doktor! Četudi bi slučajno bil normalen, bi v takem norem svetu bilo najbolj preudarno in celo zdravo to, da se tudi meni zmeša! In točno to se je zgodilo. Včasih sem bil normalen, veste, v mladosti.”

“Povejte mi o svoji mladosti …”

“Takole je bilo. Oče je delal na naftni ploščadi in bojda mu je zdrsnilo z nje v razburkano morje. Povedal mi je domnevni očividec, da je takrat v poklon očetu tudi sam stopil do roba ploščadi, pljunil čezenj in rekel: Jebiga!”

“Bizarno!”, je hladno dejala dr. Zmešanova in v beležko zapisala: Travma v otroštvu.

“Kaj pa mati?”, je dodala.

“Nisem je poznal.” Ob tem je psihiatrinja svoj zabeležek zgolj še podčrtala.

“Viktor, za poglobljeno reševanje problematike mladostniških travm danes nimava časa. Vidim pa, da imate dobre osnove za to, da ste danes tukaj. Kaj vas trenutno najbolj teži? Kaj bi izpostavili? Povejte mi, tu sem zato, da vam prisluhnem.”

“Doktorica, cel svet je šel k vragu. Vojne ni! In vsi samo lažejo!”

“Ne prepoznate nobenih objektivnih dokazov za vojno? Posnetki, medijska poročila? Nagovori generalov direktno z bojišča? Vam to še dodatno potrjuje, da je vse to laž?”

“Vse je laž! Vse je tako oblikovano in povedano samo zato, da bi verjel. Da bi bila moja sumničavost in kritičnost razorožena!” Ob tem si zdravnica zabeleži: psihoproduktivna simptomatika v observaciji.

“Prav za vas je to tako zaigrano, povedano?”

“Da, da, zaigrano! Vse je igra. In jaz se ne grem kmeta na šahovnici!”

“Kaj mislite s tem? Vas mar svet kot tak s svojimi napakami manipulira v nekaj, česar ne želite?”

“Kaj manipulira! Neposredno sili, sili! Vsakodnevno, vedno in povsod! Včasih se mi še za odmev koraka v prazni ulici zdi, da odmeva točno tako, da bi me bilo strah in da bi pohitel zato v tisto smer, v katero želijo, da pohitim.”

“Kdo bi tako želel?”

“Oni, tisti, saj veste …” Viktor se je počutil skoraj stisnjenega v kot. Vedel pa je tudi, da imata zaradi zavarovalniških omejitev na voljo zgolj še eno minutko. Psihiatrinja je v zadnjem zabeležku prečrtala “ v observaciji” in pripisala “paranoidnega tipa”. Viktor nadaljuje:

“Naj prosim nehajo in naj me pustijo pri miru …”

“Viktor, časa nama zmanjkuje. Lahko pa rečem, da zaenkrat zadeva ne kaže dobro. Predpisala ti bom ZaNorePeksin, 3.7mg tablete, vzemi eno zvečer. Včasih lahko ob jemanju tega zdravila pride do poslabšanja, a ne pogosto. In pridi na kontrolo čez pol leta.”

“Hvala, doktorica. Boste napisali izvid?”

“Bom spisala kratko mnenje, počakajte v čakalnici”.

Še isti večer sta se z Maksom znova dobila, tokrat že pod tretjo ulično svetilko.

“Maks, evo! Imam izvid Zmešanove!”, Viktor zadovoljno pove.

“Daj pokaži!” Viktor izvleče prepognjen listek papirja in ga poda Maksu.

“Torej … psihoproduktivna simptomatika z elementi preganjalnih blodenj io … Ha! To je to?”

“Ja, saj je rekla, da bo mnenje kratko. Niti pogovor ni bil prav dolg.”

“Madona, tole mnenje je zares kratko. Ampak mislim da bo. Bo! Daj, nesi ga še Ježu pokazat!

“Nesem!”

“Jež, živijo! Imam nekaj zate! Nor sem, juhu!!”

“To že vem. Daj, pokaži, kaj so zapisali.”

Advokat Jež je počasi prebral vsebino prepognjenega izvida psihiatrinje. Nato ga je prebral ponovno. Nato še enkrat. Porabil je gotovo vsaj nekaj minut, čemur je sledila še krajša tišina.

“Viktor, neuporabno!”, reče hladno in odločno.

“Neuporabno?? Saj to je uradno mnenje specialista psihiatra. Če on reče, da sem nor, sem nor!”

“Pa ti veš, da imajo dr. Zmešanovo na seznamu?”

“Mar nimajo vseh nas na kakem seznamu?”

“Na seznamu protipartijskih potrdilopiscev! To, da imaš njeno potrdilo o norosti, bolj kaže, da si mentalno zdrav, kot če bi nikoli ne videl psihiatra, niti od daleč. Ne le zdrav, celo zvitorepen, pretkan, spletkarski … to so atributi višjih zmogljivosti. In ni modro, da kažeš prav te, ko pa želiš dokazati ravno obratno.”

“Ah, kako bi svet bil enostaven, če bi uradno potrdilo veljalo za resnico!”

“Viktor, če sva natančna, to niti ni potrdilo. To je zgolj izvid, napisan v enem stavku. In kot tak zgleda po svoji obliki podoben potrdilu. S formalnega vidika se v to utegnejo nemudoma zapičiti. Z vsebinskega vidika pa je problematičen tale “io”.

“Kakšen io?”

“Vidiš, tule ob koncu diagnoze je pripisan “io”. To pomeni latinsko “v observaciji” in potrjuje, da je postavljen zgolj sum na tvojo norost, ni pa še potrjena! In komisija utegne reči, da če ima dr. Zmešanova sum, da si nor, potem imajo oni tudi sum, da se to ne bo potrdilo.”

“Ja, potem pa res ni vse skupaj nič!”, razočarano sikne Viktor.

“Saj pravim, neuporabno. Lahko pa imava njen izvid samo za skrajni primer…, če bo vse izgubljeno … takrat lahko ustreliva, kot bi se reklo, tudi s “slepim nabojem” … škodovalo ne bo!”

“A kaj potem sploh imava? S čim se bom sploh zagovarjal?”

“Imava argumente! Resnico! Pravico! Kolikor brezupno se to sicer sliši! To imava, in s tem greva v boj!”

“Ah daj no … mar nismo že davno mimo razumnosti, argumentiranja …?”

“Sanjarim, da nismo! Prosim, ne bodimo! Sem večni idealist, sanjač in iskalec drobnih svečk razumnosti, za katere upam, da jih bo nekoč zadosti za “novo jutro” človečnosti, sočutnosti, pravičnosti …”

“Res si neumoren idealist …, a kaj nam zares drugega ostane? Če nekdo vztraja v zmoti, ni druge, kot da mu vztrajno kažemo ogledalo, da si v njem svojo zmoto ogleduje. In spoznanje, kaj pravzaprav ogleduje, pride, pride! Da je to njegova zmotnost, pohujšljivost in škodljivost … to … to vodi, upam da, v zavedanje lastne sposobnosti škodovanja. Vsi jo imamo. A ker vemo zanjo, jo lahko nadziramo sami in ne ona nas.”

“Tako je … jin in jang. Oni pa mislijo, da je njihovo početje izključno dobro …”

“Nekateri celo “vedo”, da so pokvarjeni in škodljivi in si mislijo, da so izključno taki!”

“No, nekateri so zares samo taki, Viktor …!”

“So, so! A tisto drobno sled dobrote, ki pa jo vendarle imajo v sebi pokopano …, če bi vedeli zanjo, bi jih zaznavno nekoliko omehčala …”

“Drži. Viktor, predlagam torej, da greva v boj z razumom. In če nama očitno spodleti, takrat lahko zaigrava njihovo igro in uporabiva prav te razumne argumente, izrečene med zagovorom, kot znak in dokaz tvoje norosti!”

“Torej, po poti do prostosti, prek razuma in norosti!”

“Pa ti si mi poet, Viktor!”

Po sobici se je razlezel zadržan smeh, z noto otožnosti in negotovosti. Jež je vzel list papirja in skupaj sta zapisala nekaj uporabnih argumentov, ki bi Viktorju ob jutrišnjem zagovoru na komisariatu prišli prav.

Zaradi Ježeve pritožbe je bil Viktor obravnavan pred Vpoklicno komisijo petih komisarjev. Nadkomisar g. Zaslišanov je glasno vprašal kolege:

“Tisti od vas, ki soglaša s sposobnostjo in primernostjo g. Viktorja Hraberja za služenje pravičnega vojaškega roka, naj dvigne roko.” Vsi so dvignili roke, eden celo obe.

“Tako, g. Viktor, treba bo odslužiti!”, je monotono povedal nadkomisar in že poprijel za komisarsko kladivce, da bi z njim udaril v znak zaključka obravnave.

“G. nadkomisar, zakaj bi se jaz boril v vaši vojni?”

“Saj to je vaša vojna! Vojna vseh nas. Poenotenost v solidarnosti in bratstvu nas reši in nič drugega. To pa ima svojo ceno!” Viktor je bil povsem presenečen, da je na razumno vprašanje sploh dobil odgovor, kakršnegakoli že.

“To še ne pomeni, da je ta vojna tudi moja! Jaz se nisem z nikomer kregal, sam nisem povzročil nobenega mednarodnega spora. Niti ne poznam nikogar iz tujine. V nastanku tega vojaškega konflikta nisem imel nikakršne vloge! Vojna je vaša! Pojdite in borite se sami, če vas je volja!”

“G. Viktor, na kakšni osnovi iznašate ta bes v teh kriznih trenutkih, ko vas Mati Država kliče na pomoč? Vse to je za zagotovitev bodočega miru. Vse to je za vas. In vi ste celo nehvaležni!”

“Moj besni ugovor sloni na neobhodnem dejstvu, da sem lastnik svojega telesa. Iz tega lastništva izhajajo tudi pravice do upravljanja s svojim telesom.”

“In tudi dolžnosti!”, odvrne nadkomisar.

“Dolžnosti do svojega telesa in pa…” Nadkomisar mu skoči v besedo:

“Pa kakšno miselno močvirje je to, g. Viktor? Kaj se greste? Jaz seveda nisem vaš lastnik. Ste pa del kolektiva, del družbe. Zato ste družbi dolžni nuditi določene usluge, saj jih družba nudi tudi vam, ko jih potrebujete. Sedaj ste vi na vrsti, da pomagate, da branite to družbo, kar je vse, kar sploh imamo!”

“Družba ne obstaja, saj je to zgolj koncept. Tako kot gozd ne obstaja. So zgolj drevesa. Prav tako v družbi obstajajo zgolj posamezniki, lastniki samih sebe, s pravicami in svoboščinami, ki izhajajo iz tega …”

“Pa kako naj potem družba sploh obstoji? Kako naj sobivamo? Kaj bi sploh bilo to čudo …? Čista anarhija? Ljudje bi se prosto pobijali med sabo, kar tako, že pred zajtrkom na tešče …!?”

“Anarhija pomeni zgolj brez vladarja, brez vas, ki kuhate vojne, da v njih lahko ugašajo mladi fantje, zato, da si polnite žepe in izvajate vedno bolj pronicljivo kontrolo in regulacijo posameznika. Brez vas!”

“Neka vlada mora biti, da je red!” pomodruje nadkomisar. Viktor pojasni:

“Brez vladarja ne pomeni biti brez pravil. Zagrešiti umor bi bilo enako narobe, pa naj si bo ta ali oni na oblasti, ali pa če ni oblasti.”

“Ampak Viktor, kdo bi sodil takemu posamezniku in po kakšnih zakonih?”

“Mar vi rabite debel zakon za to, da veste, da je umor hudodelstvo? Kdo bi sodil? Neodvisna sodišča! Tudi vam bodo nekoč sodili!!”

“Viktor, naj vas opomnim, da ste tukaj v prizanesljivosti prositnih komisarjev. Vaša neposredna grožnja članom komisariata je vzeta na znanje! Konec tega klovnovstva! Tu ste zato, ker smo vas vpoklicali in ne zato, da bi debatirali. Vojna je, vi ste vpoklicani. Pika. Odziv na vpoklic je obvezen. In če se nanj ne odzovete prostovoljno, se vas privede prisilno.”

Viktor je v tistem vedel, da je argumentiranja konec. Potrdil se mu je že poprej utemeljen sum, da sta osnovno orodje in cilj državnega sistema agresija in zlo, ne pa skrb za državljana. Viktorju je ostala še zadnja poteza:

“Ampak veste, spoštovani, saj sem nor! Mar ni očitno!?”

“Pa mi potrebujemo nore, g. Viktor! Če niste nori, dobro, če pa ste, pa še toliko bolje!”, arogantno odvrne nadkomisar.

“Pa kako to? Kako vam utegnem nor koristiti?”

“G. Viktor, tako “norost” kot “korist” sta relativna pojma. Za nas je relativno bolj ugodno, da ste nori. Tako vsaj ne pričakujemo živčnega zloma, oziroma nekega nenadnega nekontroliranega zdrsa v zamračenost v kaki neugodni okoliščini, saj se je le-ta zdrs že zgodil. In od tu dalje so stvari predvidljive. Si predstavljate, da se vojaku na bojišču zmeša? Je pa že bolje, da gre že nor v boj, tako vsaj vemo, s čim imamo opravka. Tako ga tudi lažje pripravimo za boj! Po potrebi ga oborožimo magari s slepimi naboji, da ne poči kakega svojega … Pa naj strelja! … Pok! pok!” Pri zadnjih besedah je nadkomisar bruhnil v nesramen smeh.

“Znana norost vam je torej koristna …!”, razočarano povzame Viktor in nadaljuje:

“Biti mentalno zdrav pa ne pomeni zgolj tega. Ampak pomeni potencialno norost? Prav razumem?”

“Da, da, tako. Dobro razumete, daleč od tega, da bili nori! Glede na to, da se veliki večini “normalnih” po vpoklicu zmeša, imate prav! “Normalnost” je zgolj začasno stanje in dokaj predvidljiva bodoča norost. Tako bi bilo najlažje, da se strinjamo, da ste nori!”

“Pa ravnokar ste rekli, da nisem nor!”, pove Viktor.

“No, pa kaj jaz vem, nisem strokovnjak! Pa imate vi mnenje strokovnjaka glede te vaše norosti?”

“Pa kakšno vlogo bi mnenje sploh imelo, saj pravite, da bi bilo še lažje, če bi bil nor?”

“Aha, aha, vidite, normalen …!”, so komisarji nenadoma staknili glave skupaj.

“Ne! Ne! Tukaj imam potrdilo o norosti!”, pokaže prepognjen izvid.

“Aha, dr. Norma Zmešanova! Pa razumljivo, da ste nori, povsem normalno, saj Norma je pač sama zmešana!”, se znova razleze krohot med komisarji.

“Viktor, če smo iskreni, tako na štiri oči, mi nismo ne strokovnjaki za “normalnost”, niti Norma ni ravno normalna. Toliko vemo. Tako ali drugače bo treba odslužiti.” Komisar je udaril s kladivcem in odločitev je padla.

Viktor se je torej zglasil na zbornem mestu vpoklicnega komisariata. Takoj so ga slekli. Dobil je cunje, še najbolj podobne zaporniškim. Na majici je pisalo “nabornik” št. 1231234. Čudno se mu je zdelo, čemu je beseda nabornik všita v narekovajih. Dodeljen mu je bil majhen prostor, imenovan “čakalnica”; izgledal je točno tako kot zaporniška celica, s posteljo, straniščem in umivalnikom. Voda je iz pipe pritekla zgolj 1 uro dnevno. Na steni je bil velik zaslon, preko katerega je bil konstantno obveščan o najnovejših novicah z bojišča. Tako je v “čakalnici” čakal, da bo na vrsti za transport na bojišče. Po mesecih čakanja ga v “čakalnici” obiščeta načelnik in paznik.

“Veste, zakaj ste tu?”, ga vpraša brkati načelnik.

“Da se borim v veliki vojni in da ponosno obranim domovino, za katero se je naš narod stoletja boril!”, je povedal Viktor naučeno, kot bi prebral iz priročnika.

“G. Viktor, oba veva, da vojne ni. Prav tako je jasno, da to vendarle JE vaš boj, vaša osebna vojna. Vsaka vaša bolečina je zasebna bitka izgubljena. Kako se stvari obrnejo, mar ne? Vpoklicani ste bili v lastno ječo. Se vam torej svita, čemu ste tu?” V tem trenutku skoraj tople iskrenosti načelnika bi ga Viktor skorajda objel.

“Povejte mi, če ne za to, da me oborožite in pošljete ob bok sovražniku …!”

“Prav to je, Viktor, krivo! To, kar se v teh besedah bohoti. To je ta … izjemen pogum! Očiten kot je očiten zven vaših besed!”

“Torej pogum? Kaj to pomeni? Kakšen pogum?”

“Viktor, tu ste zaradi utemeljenega suma na pogum!”

“Kaj? Se šalite? Pogum ..?”, ni Viktor ne verjel, ne razumel.

“Tako je! Po 23831. členu Zakonika za Svobodo, Red in Mir (ZSRM) ste obtoženi zagrešitve hudodelstva “pogumnosti”, in to v najhujši obliki, ki ga pojasni podčlen t) “akt junaštva”.”

Načelnikov obraz je kar sijal v svoji resnosti, Viktor pa je zaprepadeno molčal.

“Veste, g. Viktor, da je “junaštvo” največja grožnja kolektivu?”

Viktor je še vedno upal, da se načelnik vendarle šali.

“Kako je to mogoče? Junaštvo, hrabrost, je vendarle osnova napredka družbe! Včasih se počutim junaka že zato, ker se spravim iz postelje v službo!”

“Viktor, to ni junaštvo. Je pa beraštvo. Beračiti je težko, a če morate, pač morate in lahko si umišljate, da ste zato junak. Berač prosi za kovanec na vogalu, vi pa za pultom prodajalne. Vam kovanec pade na določen dan, berač pa ga lahko pričakuje vsak trenutek. Občutek junaštva v tem primeru je zgolj všečna pretvorba občutka beraškega sramu. Kot bi iz balonov zajca zvil. In tega ne moremo preganjati po omenjenem členu, saj ne zadosti pogoju “nepopravljive posledice za kolektiv”.”

“Četudi dobre posledice?”, doda Viktor.

“Dobre? Res menite, da junaštvo lahko prinese karkoli dobrega? Mar niste poslušali nagovora vrhovnega Vodje ob zadnjem letnem kongresu, ko je ovrgel prav tezo “koristnega junaštva”? Primitivne družbe, v pomanjkanju, nerazvite, so tekom zgodovine zares smrtno nevarno tvegale z občasnimi iznosi nespametnega junaštva in tako svoj družbeni napredek prav krvavo izsiljevale. To dejstvo, da se je napredek vendarle zgodil, ne more biti “pričakovana” posledica “junaštva”, marveč je zgolj igra na srečo odvisnika, ki bo vse zabarantal! Slučajno je dobro stavil, zato smo sedaj tu, kjer smo. Zahvaljujoč dobri potezi. A tu smo zato, da obdržimo, kar imamo, to obilje, to vseobsežno blaginjo. Napredek družbe “iz junaštva” ni več pojmljiv! Dosegli smo vse! In junaštvo je lahko zločin zato, ker ogroža prav vse, kar imamo.”

Viktorju se je ta samogovor zgrešenega zvitoumja zdel skorajda zabaven in celo kot rahlo razvedrilo po vseh mesecih zaporniške tišine.

“A kaj mi brez poguma, hrabrosti, občasnega junaštva sploh ostane, poleg strahu in ubogljivosti?”

“Ostane vam red. Red pomeni mir, gotovost. Varnost. In v tem smo vsi svobodni!”

“Samo da moramo kljub “svobodi” nujno upoštevati vaš red!”

“To je vaš red, ne naš! In ker ste zares svobodni, se tega reda seveda ni nujno držati! A kako prekršiti red, ne da bi izkazali hrabrost, junaštvo in celo z zgledom kvarili ubogljivega kolektiva, to je drugo vprašanje!”

Viktor si je mislil, da se v teh idejah gotovo lahko vrtita v neskončnost. Zato je nadaljeval:

“Torej sem nekaj takega storil, nekaj junaškega, kar je bilo tudi škodljivega za kolektiv?”

“Mogoče, g. Viktor! Kot sem omenil, vi ste zgolj obtoženi tega!”

“Torej nisem obsojen?”

“Če bi bili že obsojeni, bi to vendarle vedeli! Ste zgolj obtoženi zaradi utemeljenega suma in posledično zaprti za namen takojšnje prekinitve sumničavega početja, ki je stvar obtožbe.”

“Aha, torej me čaka sojenje? Kakšne dokaze imate? In česa točno sem pravzaprav obtožen?”

“Viktor, to so dobra vprašanja, morebiti predobra! Namreč, glede na vaše finančno stanje in nizke točke socialnega statusa, si sojenja gotovo ne morete privoščiti. To košta!”

“Torej, bom crknil tu! Zaradi nekega suma, da sem storil nekaj bojda hrabrega? Brez možnosti, da bi se zagovarjal … in ne da bi sploh vedel točno, za katero dejanje naj bi šlo …”

“No, ni vse tako brezupno! Za take kot ste vi, reveže, vseeno obstaja nekakšna pot naprej …”

“Ja saj, loviti in žvečiti podgane do zadnjega dne!”

“Viktor! Vidite tam tista vrata?”, načelnik s prstom pokaže na zanikrna vrata v kotu. Nadaljuje:

“Odprta so! Že ves čas so odprta, odkar ste tu. Mesece!”

Viktor ni verjel. V tistem je po namigu načelnika paznik stopil do Viktorja in mu odklenil verigo z rok in nog.

“Kot sem rekel, svobodni ste. Svobodni ste bili ves čas, g. Viktor!”

“In če grem?”, vpraša Viktor.

“Lahko greste! A svoboda ima svojo ceno!”

“Aha, to je to sojenje! Lahko grem in vam dokažem junaštvo. In vi me za vogalom zgrabite z dokazi. In paznik je za pričo!”

“Ah, Viktor! Lahko ostanete tu, lahko pa greste in nihče vam ne bo branil. Sami si svobodo omejujete, ker vas je strah odgovornosti in posledic. Svoboda in odgovornost se venomer šibita pod težo nepredvidljivosti in celo pod grožnjo strašnosti!”

“Ne, ne! Šibi se pod grožnjo takojšnjega pridržanja, saj bi z odhodom nemudoma dokazal hrabrost!”

“Kajneda, g. Viktor! Lažje je kar tukaj ostati, zgolj obtožen. V tem je neka gotovost, jasnost …!”

Pri tem se je načelnik za trenutek zagledal preko okna v otožen gozd, ki je po hribu ležal razmetan in nesrečen, kot bi obžaloval vsakršno nepotrebno trpljenje slehernika.

In ko se je znova ozrl za Viktorjem, ga ni bilo več nikjer.

Viktorja so seveda prijeli, a šele čez nekaj dni. Dokazano hrabrega so privedli pred zbor sodnikov. Pričakovana je bila hitra obsodba.

A advokat Jež je vešče predložil dokaze, da Viktor s svojo odločitvijo “za svobodo”, s svojim odhodom v prostost, ni pokvaril, niti poboljšal, nikogar od predstavnikov ubogljivega kolektiva. Svojo večmesečno zaporniško odsotnost je namreč opisoval izključno kot “državno službeno pot” in hkrati izkazoval izrazito hvaležnost, da mu je bila ta naloga dana, a da kaj več ne sme povedati. Prijatelj Maks je v pričevanju to potrdil in nazorno pojasnil, da si ob tem sam ni mislil pravzaprav ničesar, nič dobrega, nič slabega. O enako čisti ravnodušnosti so pričevali tudi vsi ostali iz sicer skromne družbe, s katero je bil po priporu v stiku. Poleg tega je Jež uspel nazorno dokazati, da sta paznik in načelnik že po naravi dela morala biti enako ravnodušna in da jima je obema bilo povsem vseeno, ali Viktor ostane v priporu ali odide. Slednjega niti bi bilo težko dokazati. Tako je bil porušen očitek “nepopravljivega vpliva junaštva na kolektiv”. Ostalo je zgolj junaštvo, ki pa je kot samostojno, samosvoje, solitarno, brezvplivno dejanje posledično bilo vprašljivo do te mere, da ga Ježu ni bilo težko zasukati v zgolj “BEDAŠTVO”. Namreč, le bedak stori nekaj, za kar ve, da bo gotovo prijet. Dokazi so bili tako nazorni in Ježev govor tako jasen, da Viktorju skoraj ni bilo mogoče dosoditi drugega kot svobodo – sodnikom namreč ni bilo prav nič do tega, da bi njim samim očitali drznost, ki bi dišala po hrabrosti in, bognedaj, junaštvu! Prav zaradi istega razloga so sodniki opustili in, kot zgleda, pozabili tudi tisti “sum na pogum”, ki je Viktorja vpoklical v lastno ječo.

Sumničav
sem obtičal
v temni ječi.

Skoz` rešetko
žarek se svetli.
Nosi vest:
Svoboden si!
Svoboden si!

Napis na steni zanikrnega sodišča:

Z “jezdenjem Ježa” do “Maks Victory”!!

Konec.