Ena lastovka še ne prinese pomladi
Čas branja: 4 min Konec februarja je nastopilo bliskovito odpravljanje kovidnih ukrepov. Vendar, če pogledamo pobližje: odpravljanje česa? Odpravljanje ukrepov, ki niso imeli osnov niti v Ustavi, niti v zakonodaji in za katere so celo sodišča večkrat dosodila, da so neustavni ter brez realne podlage v aktualni slovenski zakonodaji. To pa je res »velik« dosežek. Ob tem seveda ne moremo mimo dejstva, da morajo otroci in mladina še vedno (v luči enako neutemeljenih ukrepov) kljub odsotnosti vsake resne znanstvene argumentacije v šoli vsak dan še naprej nositi maske (pa čeprav po najnovejših informacijah le še do ponedeljka), ker pač tako mora biti. Ker še ni dovoljeno, da se jih sname. Dovoljeno …
Kdo pa si upa povedati, do kdaj je še dovoljeno tako eklatantno kršenje Ustave, zakonov ter v tej situaciji seveda tudi medicinske znanosti, od katere smo nekateri dve leti zaman poskušali pridobiti argumente, ki bi govorili o smiselnosti nošnje mask (in tudi mnogih ostalih ukrepov)? Resnih odgovorov nismo prejeli. Še huje: priča smo bili stalnemu »ping pongu« različnih institucij od pristojnih ministrstev (tako za šolstvo kot za zdravje), pa NIJZ in tako dalje. Venomer smo trčili ob očitno izmikanje in prelaganje odgovornosti, medtem pa so otroci in mladina ves čas še naprej nosili maske – »ker tako pač je in tako mora bit’.« V luči vsega tega se torej razume upravičen gnev dobršnega dela javnosti, ki se zgraža nad stanjem v naši družbi v zadnjih dveh letih.
Na srečo pa se vsem glavnim akterjem v prihajajočem času ponuja neke vrste popravni izpit. Če se bodo seveda zanj odločili.
Pozno februarski »vrnitvi v normalo« je kmalu sledila nova tema, ki se v teh dneh neprestano pojavlja v osrednjih medijih in je dobesedno čez noč izrinila vsakodnevno vznemirjanje javnosti z vsemi mogočimi številkami v zvezi z virusom. Izginili so (večinoma) celo vsiljivi napisi »cepimo se«. Zakaj je temu tako? Zagotovo lahko vsak izmed nas ob tem najde mnogo razlogov. Očitnih in manj očitnih. Še posebej zanimivi so seveda manj očitni. A to ne pomeni, da so manj pomembni. V bistvu je ravno nasprotno.
V času, ko obstaja negotovost glede nadaljnjega razvoja ukrajinsko-ruske krize se pripravlja projekt, ki pa se bo ob morebitni realizaciji korenito dotaknil dobesedno vsakega Zemljana (in ne samo tistih, ki trenutno živijo bodisi v Ukrajini bodisi v Rusiji). Marca so se namreč v Ženevi začela pogajanja Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), ki jo vodi Tedros Adhanom Ghebreyesus, ki je sicer po izobrazbi doktor filozofije (kako gre že tista znana – le čevlje sodi naj Kopitar…), in tako se v tem času načrtuje postopanje ob morebitnih (nekateri, ki sicer tudi nimajo medicinske izobrazbe, že sedaj trdijo, da je to neizogibno) novih pandemijah. Da seveda ne omenjamo tega, da je SZO (kako prikladno) v zadnjem času tudi večkrat spremenila definicijo, kaj pandemija pravzaprav je. O vsem tem dogajanju odlično piše avtorica spodnjega prispevka, Julija Čeh, ki na pregleden, celosten in karseda zgoščen način predstavi to izredno pomembno dogajanje za trenutno obdobje ter nam nazorno pokaže, našteje in obrazloži, kaj bi pomenil morebiten podpis slovenskega ministra za zdravje za prihodnost naše države.
Pomenljivo je, da se o vsem tem ne govori. Pa bi se moralo. Slovenija ima v aktualnem času idealno priložnost, da od politikov in ostalih odločevalcev zahteva pojasnila glede postopanja SZO, še posebej spričo dejstva, da se bližajo volitve. Tako se torej v okviru vseh predvolilnih soočenj (in tudi v sklopu drugih oblik komunikacije) kaže izvrstna priložnost, da se politiki opredelijo do teh vprašanj ter tako tudi v resnici pokažejo, komu je resnično v interesu suverena Slovenija. Enako velja tudi za osrednje medije. Ob odsotnosti vsake resne debate za in proti v zadnjih dveh letih se jim v tem zgodovinskem trenutku (ki daleč presega ukrajinsko-rusko krizo) ponuja odlična priložnost, da s tem pomembnim dogajanjem, ki poteka pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije (ali po angleško World Health Organization – WHO) seznanijo svoje sodržavljane. Bilo bi namreč docela napačno in nepravično, da bi ljudje zaradi pomanjkanja informacij ob omembi Svetovne zdravstvene organizacije in ne več zgolj priporočil, ampak že ker diktatov le-te, zgolj samo nemočno rekli »WHO – Who?« (SZO – Kdo?).
V primeru, da se bodo tako politiki kot tudi osrednji mediji izognili diskusiji glede te izredno pereče tematike, ki dobesedno velik del suverenosti države podreja Svetovni zdravstveni organizaciji, pa bo več kot očitno kam pes (ponovno) taco moli.
Vir: https://domengorenseklaw.com/2022/02/28/komentar-se-nam-obeta-svetovna-vlada-pod-okriljem-szo-in-zn/
