Ta krasni nori svet – knjigi patra Gržana na pot

Zaključne misli k novi knjigi patra Karla Gržana »Ta krasni nori svet« je zapisala Biserka Ilin, dr. med.

Pater Karel Gržan je v mojih očeh predvsem ČLOVEK, v najžlahtnejšem pomenu besede.

On združuje in ne ločuje. Ne favorizira in ne razvrednoti. Vzpodbuja in vabi leve in desne, verne in agnostike, cepljene in necepljene, zagovornike in nasprotnike ukrepov …, da ne sledijo slepo nikomur. Vabi nas, da odpremo svoje čute in zmogljivosti in raziskujemo, sprašujemo, preverjamo informacije, ki se nam zdijo samoumevne, in tudi tiste, ki so nam tuje in morda na prvi pogled nemogoče in nesprejemljive, da se soočamo z njimi in razmišljamo, da pridemo do lastnih ugotovitev in stališč. Vabi nas, da podpremo življenje in se upremo temi.

V tej knjigi nam pater Gržan odpira Pandorino skrinjico, osvetli marsikaj in nas vabi, da tudi mi pobrskamo po njeni vsebini. Ponuja nam velik nabor informacij, ki jih potrebujemo za širši vpogled in globlje razumevanje zelo kompleksnega aktualnega dogajanja v svetu in pri nas. Kot človek odprtega duha in iskrivega uma, ki ni ujet v banalno rutino vsakodnevnega življenja, lažje razgrne dimno zaveso, ki je načrtno ustvarjena in ki je večina ne opazi na prvi pogled. Pri tem nam ničesar ne vsiljuje. Vabi nas le k premisleku in spoštljivemu dialogu.

Patru Gržanu je mar za malega človeka. Je razumevajoč, sočuten in topel. Je odkrit, pošten, pokončen in premore zavidanja vredno osebno integriteto. Navadne človeške grehe zna razumeti in odpuščati, je pa kritičen in nepopustljiv do ljudi, ki drugim zavestno povzročajo trpljenje.

V dani situaciji, ko vidi, da smo kot družba (cepljeni in necepljeni) le manipulativno, umetno ločeni med seboj, obrnjeni drugi proti drugim, nas vabi k povezovanju in sodelovanju. Opozarja nas, da smo vsi na istem čolnu, ki vse hitreje tone. O tem, da smo si zaradi različnih pogledov in naravnanosti med seboj sovražniki, nas skušajo prepričati le tisti, ki nimajo dobrih namenov z nami. Ne pustimo, da nas skregajo! Ob medsebojni toleranci in spoštljivosti, kljub različnosti, lahko sodelujemo za skupno dobro. Neoliberalni, korporativni megakapital (peščica finančnih mogotcev) in tehnokracija že desetletja sistematično razkrajata našo družbeno skupnost in povezanost, uničujeta vrednote, solidarnost in socialni čut za sočloveka, razgrajujeta javno zdravstvo in šolstvo, dušita malo in srednje gospodarstvo, jemljeta nam suverenost, zastrupljata naše naravno okolje … Jemljeta nam to, kar ima največjo vrednost: ČLOVEČNOST.

Civilizacija, kot jo poznamo, je resno ogrožena. Morda jo lahko rešimo le skupaj, sodelujoče povezani. Na to je pred več kot desetletjem po razkritju tajnih dokumentov opozoril tudi Julian Assange z besedami: »Če se ne zbudimo, bomo zadnja generacija, ki je svobodno hodila po planetu.« Njegovo opozorilo se mi je takrat zdelo preveč temačno in grozeče. Sedaj, ko vem bistveno več o njegovih razkritjih, mi je jasno, o čem je govoril … In me je grozno strah takšne prihodnosti. Predvsem zaradi mladih, ki jih bo takšna prihodnost povsem oropala človeka vrednega življenja. Tehnokratsko-digitalno suženjstvo, ki ga v hitrem tempu uvajajo, ni življenje, ker je oropano vsega, kar je vredno: človeške bližine in topline, povezanosti, solidarnosti, svobode, ustvarjalnosti …

Dejansko nas ogroža maloštevilen, vendar oblastno in finančno izjemno močen sovražnik. Zanj smo mi, mali ljudje, le nevreden in nepomemben »plankton«, ki ga zlahka poteptajo. »Posvečeni« vodilni, ki jim je dodeljena naloga, da v svojih lokalnih okoljih to opravijo, so opiti z občutkom pomembnosti, izbranosti, posebnosti in moči. V tej zagledanosti vase in pijani od neomejene moči niti ne pomislijo na to, da ko bodo za »izbrance« opravili umazano delo, »v drugem krogu«, pridejo na vrsto tudi sami, saj so oni ravno tako nepomemben »plankton« za tiste, ki jim sedaj sledijo.

Od razglasitve epidemije oz. pandemije po vsem svetu sinhrono poteka psihološka vojna po enakem scenariju. O njenih načrtovanih prijemih in učinkih lahko preberemo v knjigah, ki se ukvarjajo s to tematiko. Na primer psiholog Albert Biderman (1923–2003), avtor enega takšnih »priročnikov«, je razvil skupek metod, s katerimi je mogoče ljudem zlomiti voljo in jih pokoriti. Temeljni postopki, ki jih priporoča, so: izolacija, monopol nad informacijami, poniževanje in degradacija, kognitivna disonanca, strahovlada z grožnjami, občasno nagrajevanje pokornih, demonstracija vsemogočnosti in prisila v podrejanje s povsem banalnimi prepovedmi. Že pred drugo svetovno vojno so te tehnike uporabljali za psihološko pripravo nemškega naroda na to, da so ljudje brez premisleka izpolnjevali ukaze in množično sodelovali v moriji. Takšni sistematični in premišljeno vodeni manipulaciji z ljudmi rečemo »črna psihologija«. Gre za natančno izdelane, kompleksne in subtilne manipulativne metode, rojene v glavah zelo inteligentnih psihopatov, s katerimi ljudi načrtno in sistematično ustrahujejo, jih med sabo delijo in hujskajo druge proti drugim (po načelu divide et impera – razdeli in vladaj). Dolgotrajna uporaba takšnih metod manipulacij postopoma zamaja in pri mnogih tudi poruši notranjo psihološko strukturo. Tako človek izgubi občutek, da se lahko zanese na svojo sposobnost presoje o stvarnosti. Postopoma se izčrpajo tudi zdravi obrambni mehanizmi. Človek postane prestrašen in zbegan. V njem se razraste strah, ki paralizira zmožnost kritičnega in zdravorazumskega razmišljanja, odločanja in samozaščitnega delovanja. Iz tega se razvije močen občutek ogroženosti, miselne in čustvene otrplosti (hipnotično stanje zajame le del populacije). Takrat v zgodbo vstopijo karizmatični voditelji, ki se ponudijo kot rešitelji. Tisti, ki so prestrašeni, takrat potrebujejo »velikega« in močnega voditelja (očeta), ki jih bo rešil. Ohromljeni od strahu mu slepo verjamejo. Pasivno sledijo svojim »rešiteljem« in ne opazijo, da jih morda prav ti vodijo naravnost v globok prepad.

Na možnost izvedbe takšnega scenarija sta neoliberalni korporativni kapitalizem in tehnokracija našo skupnost pripravljala že desetletja. Ponudili so nam potrošniško naravnano miselnost, ki nas je zapeljala v odvisnosti in pasivnost, miselno in fizično. Vsi instantni užitki so bili brez truda dostopni z nekaj kliki. Čedalje bolj smo se oddaljevali od samih sebe in od drugih. Notranja praznina, ki je nastala zaradi rahljanja in trganja socialnih vezi, se je, vedno bolj v osami, polnila z instantnimi virtualnimi užitki. Tako smo pristali v nekem čudnem vzporednem svetu, v katerem so stoletja negovane vrednote postale tuje in odveč. Človeštvo je izgubilo sposobnost, da živi dejavno in svobodno, razrastel se je strah pred odgovornostjo življenja v svobodi. Zato smo odločanje o naših življenjih prepustili drugim in končali v institucionalnem ujetništvu.

Ne zanikam obstoja bolezni, vendar vem, da bi jo stroka (medicina) zmogla obvladovati bistveno ustrezneje, če se politika in interesi kapitala ne bi vmešali v to. Epidemija namreč že od samega začetka ni bila vodena po temeljnih spoznanjih epidemiološke stroke oz. znanosti. Epidemiološka stroka je najbolj usposobljena za različne strategije vodenja epidemij in bi morala dajati glavne smernice ukrepom. Ni naključje, da je v zadnjih dveh letih politika iz odločanja izključila vse resne, izkušene in strokovno dobro usposobljene epidemiologe. Praktično nobeden od uvedenih ukrepov nima resne strokovne opore. V Evropi je bil edino švedski model obvladovanja bolezni zares v skladu z epidemiološko stroko.

V sodobni zgodovini še nismo bili priča tako grobemu kršenju moralno-etičnih norm v širši družbi (skoraj po vsem svetu, predvsem pa v Evropi), kot se dogaja sedaj. Medicino so »močniki« ugrabili in podredili svojim interesom. S tem so jo oropali njenega temeljnega namena pomagati človeku. Postala je grobo in represivno orodje kapitala. Rodila se je medicinska diktatura. Medicine nikoli prej ni obvladovalo takšno vsiljeno enoumje. Znanost (tudi medicinska), ki je sicer dialektično spremenljiva in ki se je razvijala v duhu konstruktivno kritičnega dialoga različnih argumentov, je čez noč postala dogma. Sedaj so vsi, ki skušajo iskati druge, optimalnejše rešitve problema, poteptani, zasmehovani, diskreditirani in preganjani. Zdravnikom se odreka pravica do strokovne avtonomije. V tem sistemu lahko preživijo le tisti, ki brez ugovora poslušajo od politike posvečeno stroko in njene direktive. Vsi drugače misleči, ki jih je v strokovnih in znanstvenih krogih po svetu na stotisoče, so označeni za teoretike zarote in s tem so vsi njihovi argumenti diskvalificirani.

Znanost nikoli ne pride do absolutne resnice. Lahko se ji le približa v nekaterih segmentih. Če se tega zavedamo, raziskovanje in sodelovanje postaneta dinamičen in konstruktiven izziv. Zadnji dve leti je medicinska stroka ujeta v enoumje. Prevladuje argument moči nad močjo argumenta. Širše kritično razmišljanje je prepovedano in sankcionirano. Poveličuje in pestuje se le dogma, za katero vemo, da nikoli ni v korist ljudi. Ta zmeraj služi interesom peščice izbranih. Priča smo medikalizaciji družbe v vseh vidikih življenja. Medicinski diktaturi. Medicinskemu terorju. Zaradi nenehnih manipulacij in ustrahovanja smo zabredli v kolektivno norost.

Moramo nasprotovati tako rdečemu kot tudi črnemu političnemu ekstremizmu. To je kuga človeštva, izvira iz čustveno praznih, pohabljenih duš, ki ne prepoznajo svojega hrepenenja po ljubezni, bližini in sprejetosti in to zevajočo, bolečo praznino vse življenje skušajo napolniti z vsebinami, ki jih ne bodo nikoli zares potolažile. Kopičijo premoženje in hlepijo po neomejeni moči. To bolečo praznino lahko napolnijo le človeška bližina, toplina, sočutje in ljubezen, ki pa jim žal ne bodo nikoli dostopni, ker jih ne prepoznajo kot vrednost, ne znajo jih dati niti sprejeti. Ostajajo notranje prazni in osamljeni. Sovražijo svojo ranljivost in jo skrbno skrivajo za bleščečo fasado neomejene moči, ki jo razkazujejo v vsej svoji krutosti. Globoko v sebi sovražijo ljudi. Sovražijo in zaničujejo tudi majhnega, osamljenega, ljubezni lačnega otroka v sebi. Sovražijo in uničujejo vse, kar je človeško.

Politika, ki ob blagoslovu finančne oligarhije pridobi avtoritarno oblast in moč, postane njihov podaljšek. Zanjo so sicer le nepomembni »izvrševalski« operativci, ki zaslepljeni s svojo trenutno močjo uživajo na položaju tiranskega gospodarja. V ljudeh nagovarjajo temne, nevarne težnje, budijo sovražnost in agresijo. To je pogubno za vse nas.

Svet se je znašel na najpomembnejšem razpotju v zgodovini. Vsiljuje se nam nadnacionalni totalitarizem. Za rešitev družbe pred strahovlado globalnih središč moči, ki neusmiljeno in dokončno uničujejo civilizacije, kot jih poznamo, se moramo povezati in glasno spregovoriti vsi, ki spoštujemo življenje. MOLČATI POMENI SODELOVATI. Molk ob tako nedopustnem, moralno in etično hudo spornem dogajanju je tiha privolitev. To je izdaja človečnosti.

Biotehnologija spreminja človeka v tržno blago. Šibkejše ali ostarele, ekonomsko »potrošene«, odstranjuje kot odpadek s prizorišča življenja, ker od njih nima več koristi. Zato so nujne korenite spremembe na prav vseh področjih življenja. Neomajno bi morali varovati in negovati vse vitalne vidike življenja. Smisel in vrednost življenja je življenje samo, je pot, in ne cilj. Je pot, po kateri je smiselno hoditi, če po njej ne hodimo sami, če si znamo podati roke, se drug drugemu nasmehniti, se objeti, si z drugimi podeliti kos kruha … Globoko notranjo praznino in hromečo osamljenost v sebi nosijo naši rablji, ker tega ne premorejo in ne znajo. Zato ne spoštujejo življenja.

Desetletja so nas vse politične opcije, ki so bile na oblasti, tako močno zadolževale, da smo povsem izgubili suverenost. Zato smo kot družba postali last korporacij, politiki (levi in desni) pa le izvršitelji njihovih ukazov. Tisti, ki upate, da se bo z volitvami kaj spremenilo, se močno motite. Nekoč je država nadzirala kapital in nas ščitila pred njegovimi zlorabami. Sedaj pa kapital nadzira državo, ki mu žrtvuje svoje ljudstvo. Politika nekritično ravna po nareku neoliberalnega, korporacijskega in tehnokratskega megakapitala, po vsem svetu in pri nas po tihem, od širše javnosti skrbno skrito, uvaja zakonske spremembe, ki omogočajo odvzem vseh naših temeljnih pravic. Te spremembe zakonov se zadnje mesece kar množijo, sprejemajo jih po hitrem postopku, brez javne razprave in brez upoštevanja ustrezne strokovne presoje. Večina ljudi o tem ne ve nič. Ni izključena le iz javne razprave in soodločanja, temveč tudi iz obveščanja.

Ti zakoni postopoma uvajajo in nam vsiljujejo sistem popolne kontrole po kitajskem vzoru. Z uvedbo popolnega medicinskega nadzora nas postopoma pretvarjajo v brezosebno biomaso, s katero bodo delali, kar koli bo od njih zahtevala finančna elita. Kot suverene in samostojne osebe s tem prenehamo obstajati. Ti zakoni politiki zagotavljajo neomejeno svobodo odločanja in delovanja, mimo ustave, mimo vseh mednarodnih konvencij o temeljnih človekovih pravicah, mimo Ženevske in Helsinške deklaracije, mimo Nürnberškega kodeksa, mimo zdravniške moralno-etične zaveze, mimo vseh naravnih in nepisanih zakonov, ki bi omogočali ohranjanje civilizacije in njenih pozitivnih dosežkov. Pri tem moramo odločno reči NE! Ne smemo dovoliti diskriminacije kogar koli. Ne smemo dovoliti, da nas oropajo temeljnih človekovih pravic, dostojanstva in avtonomije. To je neodtujljivi pogoj našega obstoja.

Navajam nekaj primerov takšnih »premikov« pri nas.

*Oktobra 2020 je skupščina Slovenskega zdravniškega društva (SZD) sprejela sklep, da bodo parlamentu predlagali sprejem kazenske in odškodninske imunitete za primer strokovne napake za zdravnike, ki so preobremenjeni zaradi bolezni covid-19. To je dvignilo na noge zdravnike Iniciative slovenskih zdravnikov (ISZ), saj delovanje zdravnika temelji na upoštevanju etike. Tudi v vojnih razmerah. Brez upoštevanja etičnih načel v zdravstvenem sistemu ni varnosti za bolnika. (Vir: slovenskizdravniki.si, Poziv k ustavitvi razgradnje sistema javnega zdravstva.)

*Konec septembra 2020 je bila prva razprava v našem parlamentu o novem predlogu Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB). Če bi bil ta zakon v celoti sprejet, bi vladi dal pooblastila, s katerimi bi lahko pod pretvezo skrbi za zdravje ljudi v času epidemije vsilila številne izjemno škodljive ukrepe za posameznika in družbo kot celoto, ki ne temeljijo na potrjenih medicinskih argumentih. Možnosti zlorabe tega zakona bi bile praktično neomejene. Iniciativa ISZ je natančno pregledala predlog in opozorila na te pasti. Natančna analiza zakona in naše pripombe nanj so dostopne na spletni strani slovenskizdravniki.si, v prispevku z naslovom Pripombe k predlogu novega Zakona o nalezljivih boleznih.

*4. septembra 2020 je takratni minister za zdravje s kratkim sporočilom obvestil javnost, da je Vlada RS bolezen covid-19 z odlokom uvrstila v prvo skupino nalezljivih bolezni. Ta informacija je ostala neopažena, ker laična javnost in večina medicinske stroke ne ve, da ima ta skupina poseben formalnopravni status, kar oblastem daje povsem odprte roke glede odvzema naših temeljnih pravic. V to skupino bolezni sicer sodijo nalezljive bolezni z izjemno visoko stopnjo smrtnosti (med 45 in 100 odstotki). Bolezen covid-19 s stopnjo smrtnosti 0,14 odstotka (po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije) nikakor ne sodi v to skupino in ne upravičuje tako grobih posegov v življenje posameznika in družbe. Ta odlok daje pravno podlago za zlorabe, ki smo jim priča že skoraj dve leti. Več o tem najdete na spletni strani slovenskizdravniki.si, pod naslovom Dialog ali enoumje?

*Na spletni strani slovenskizdravniki.si je prispevek z naslovom Pandemija – definicija pojma. Ta nakaže, kako Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) po naročilu kapitala (večina finančnih podpornikov WHO je povezana s farmacevtsko industrijo) spreminja definicije (epidemije in pandemije, pa tudi čredne imunosti, pojma cepiva itd.) brez kakršnih koli strokovnih argumentov, kar oblastem omogoča njihove poljubne interpretacije.

*30. maja 2021 je postal pravnomočen odlok Vlade RS pod imenom Zakon o nalezljivih boleznih C (ZNB-C). Ta zakon omogoča zelo grobe posege v naše temeljne pravice. Daje zakonsko podlago za izvajanje medicinskega terorja nad nami. Posebej je sporna nova ureditev karantene za zdrave ljudi zaradi domnevnega stika z okuženo osebo, ki je nihče ne preverja. Izrek karantene po tem zakonu je predvsem v domeni policije, lahko tudi le na podlagi anonimne prijave. Hudo sporno je, da ta zakon omogoča odvzem ne le svobode gibanja (karantena na domu), temveč tudi odvzem osebne svobode in namestitev v izolacijske centre, varovane z represivnimi organi. Po opisu so to medicinski zapori. Pri nas in še v nekaterih državah so za to določeni zapuščeni objekti v lasti države in najete kapacitete. V Nemčiji je za ta namen preurejen objekt, v katerem je bil prej zapor za mladostnike, z visoko zaporsko ograjo. V državah z velikim številom prebivalstva (Francija, Kanada, Nova Zelandija, Avstralija, Kitajska itd.) so za to zgradili velike komplekse montažnih stavb, obdane z dvojno bodečo žico, v katero je vpeljana elektrika. Na Madžarskem je tudi že na novo zgrajeno vsaj eno kontejnersko naselje za izolacijo zdravih ljudi z domnevno tveganim stikom, ravno tako obdano z dvojno kovinsko ograjo in bodečo žico. Po videzu vse to prej spominja na novodobna koncentracijska taborišča kot pa na objekte, kjer se skrbi za zdravje ljudi. Posebna krutost je namestitev izoliranih oseb v samice, kar prinaša popolno socialno deprivacijo, ki dodatno duševno zlomi človeka. Pri tem nobeni od potencialnih žrtev takšnega »medicinskega« nasilja ni zagotovljena pravna zaščita. Domnevam, da bo v teh centrih oblast izolirala, marginalizirala in osamila osebe, ki jih bo označila za »neprilagojene sistemu«. Ali so ti morda namenjeni prevzgoji ali »le« izključitvi iz družbe za tiste, ki se brez upora ne podrejajo novemu sistemu.

O tem in drugih vsebinah omenjenega zakona najdete več informacij na spletni strani slovenskizdravniki.si pod naslednjimi naslovi: Zakon o nalezljivih boleznih – aktualno stanje, Pripombe na spremembe Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB-C in ZNB-D), Komentar na 52. sejo Odbora za zdravstvo, 10. 5. 2021.

Nekaj podobnih in za nas še bistveno bolj destruktivnih zakonov se bo sprejemalo v kratkem. Bojim se, da ne moremo računati na to, da nas bo katera koli od političnih opcij pred tem ubranila.

*Na spletni strani slovenskizdravniki.si je pod naslovom Komentar predloga ZNB (EVA: 2021-2711-0159) dostopna natančna analiza informacije o spremembi 39. člena ZNB, predlagani na novo po zahtevi ustavnega sodišča, da vlada korigira ta člen tako, da omeji svoja preširoka pooblastila. V tem predlogu je zakonodajalec zares vnesel »kozmetične« popravke, ki upoštevajo zahtevo ustavnega sodišča, vendar je z enim samim spinom izničil vse vnesene omejitve in si podelil neomejena pooblastila tako, da je dodal člen 39.a, s katerim to doseže.

*Pred kratkim je v parlamentarno obravnavo prišel tudi predlog zakona PKP 10. Poleg za ljudi všečnih finančnih »bombončkov« je vanj oblast vtihotapila vse, kar vsebujeta julija »padli« ZNB-D in zadnji predlog spremembe ZNB (omenjeno v prejšnjem odstavku). Sprejem tega predloga bi bil za nas poguben.

Oblast pri nas in tudi v svetu skuša na vse mogoče načine ukiniti demokratične civilizacijske pridobitve sodobne družbe in uzakoniti svoje absolutistično avtoritarno in hudo represivno vladanje. To dokazujejo tudi novi predlogi zakonov (o širitvi policijskih pooblastil, o omejitvi strokovne avtonomije zdravnikov, o širitvi možnosti prisilne hospitalizacije na zaprtih oddelkih psihiatričnih ustanov brez tehtnih strokovnih argumentov itd.), ki jih namerava sprejeti po hitrem postopku brez javne razprave.

V zaključni misli želim opozoriti na pomembno ugotovitev kitajskega filozofa Konfucija: »Največja zmaga ni v tem, da nikoli ne pademo, ampak v tem, da se po vsakem padcu poberemo.« Od nas je odvisno, ali bomo le pokleknili pod težo pritiskov ali pa se bomo zbudili in rekli DA svetlobi in NE temi, ali si bomo med sabo podali roke in dali priložnost življenju ali bomo dokončno ostali brez prihodnosti. Če bomo dovolili preoblikovanje družbe v transhumanistično, kako bomo pogledali v oči svojim otrokom in vnukom, ko nas bodo vprašali, zakaj nismo naredili dovolj, da bi obvarovali njihovo človeka vredno prihodnost, da bi jih zaščitili pred ujetostjo v novodobno suženjstvo, ki ga elita načrtuje in uvaja za vse nas? Ne smemo pozabiti, da skupaj zmoremo več in da je v povezanosti naša moč. Pater Gržan nas v tej knjigi vabi, da vsi skupaj glasujemo ZA življenje.