52. nujna seja Odbora za zdravstvo, 10. maj 2021
Čas branja: 2 min Govor dr. Sabine Senčar, ginekologinje
Pove, da nastopa v imenu Iniciative slovenskih zdravnikov (ISZ). Zdravniki so avtonomni v svojih razmišljanjih. Po njenem mnenju 19. člen predlaganega (novega) zakona ne vsebuje dovolj varovalk, ki bi zagotavljale na eni strani temeljne človekove pravice posameznika in na drugi strani interese skupnosti. V preteklem letu smo bili v tem pogledu priča pojavom (ukrepom), ki takega sorazmerja niso omogočali. Povdari dejstvo, da je vlada v lanskem letu (13. marca 2020) uvrstila bolezen covid-19 v 1. skupino nalezljivih bolezni z največjo smrtnostjo. Sedaj ugotavljamo, da je smrtnost med 0,14 in 0,2 %, zato ta bolezen nikakor ne sodi v 1. skupino. Moteče v novem 19. členu predlaganega zakona je to, da dopolnilo ne govori več samo o nalezljivih boleznih iz 1. skupine, na osnovi katerih se lahko razglasi epidemijo, temveč lahko epidemijo razglasi minister ali vlada ob katerikoli nalezljivi bolezni. To pa ni več strokovno vprašanje (stališče), ampak politično. Podobno je storila tudi SZO (WHO).
Moteč je tudi način napotitve v karanteno: zdravnik, policija ali “na drugi način”. Ali ta “drugi način” pomeni npr. prijava soseda o tveganem stiku, pri čemer ni navedeno, kaj naj bi to sploh pomenilo. Ni torej primerno, da tako osebo napoti v karanteno policist, ampak mora biti o bolezenskem stanju podana strokovna ocena zdravnika. Seveda se napoteni lahko pritoži na upravnem sodišču, vendar taki postopki lahko dolgo trajajo. Namreč, nekdo gre na osnovi takega zakona v karanteno vsakič, ko kdo z njim prijavi “tvegan stik”, kar je popolnoma nesprejemljivo. To tudi ne more biti odvisno samo od testiranj s HAT ali PCR testi, ampak ugotovljeno na strokovni oceni zdravnika. To je v svojih napotkih zapisala že tudi SZO (WHO) in potrdila, da PCR test ni dovolj za ugotovitev bolezni, temveč mora to potrditi tudi zdravniški pregled.
