pripombe-znb
Članki

Pripombe k predlogu novega Zakona o nalezljivih boleznih

Številne države zadnje mesece sprejemajo spremembe svoje zakonodaje, ki ureja področje nalezljivih bolezni. Čeprav se o tem pri nas ne govori veliko, bo o sprejemu novega zakona v naslednjih tednih odločal tudi Državni zbor RS. Sprašujemo se, ali je priprava takšnega zakona posledica tega, na kar nas je ob sprejetju mandata (ko smo upali na nujne korenite konstruktivne spremembe) minister za zdravje opozoril, da je v tej funkciji on politik in ne zdravnik. Ob branju predloga novega ZNB so njegove besede dobile pravi pomen.

Ob večkratnem branju predloga novega ZNB se nam je predvsem vsiljeval občutek, da so poteptani temeljni aksiomi medicine. Prvič, povsem nesprejemljiva je naravnanost tega zakona, po katerem bi ob najdbi potencialno patogenega mikroorganizma ali njegovega delčka v telesu, ki bi ga identificirali z nekim bolj ali manj relevantnim testom, človeka proglasili za »asimptomatsko okuženega«, ga s tem označili za potencialno kužnega in nevarnega za družbo, tudi če bi se počutil povsem zdrav. 

To bi namreč lahko pripisali kadarkoli prav vsakemu od nas, saj v svojem telesu sobivamo z bilijardami različnih mikroorganizmov (bakterij, virusov, glivic, parazitov itd.). Nekatere nujno potrebujemo za dobro delovanje posameznih organskih sistemov, z drugimi sobivamo nevtralno, nekateri so pa pogojno patogeni in lahko povzročijo bolezen, če se nam poruši ravnovesje v telesu. To se lahko zgodi zaradi hudega ali dolgotrajnega stresa, fizičnega izčrpavanja, pomanjkanja počitka in sprostitve, neustrezne prehrane, pomanjkanja gibanja, neugodnih zunanjih vplivov (onesnaženost zraka, kemikalije v vodi, hrani itd.) ali nezdravega načina življenja (kajenje, uživanje alkohola in drog itd.). 

Včasih posameznik pride v stik tudi s potencialno bolj agresivnimi mikroorganizmi, zaradi katerih je večja možnost, da zboli, še zlasti če je delovanje organizma, predvsem pa imunskega sistema, porušeno. Jasno je, da prisotnost takšnega mikroorganizma ali njenega delčka sama po sebi še nikakor ne pomeni, da je posameznik bolan ali da bo zbolel. Zdravniki diagnozo lahko postavimo le na podlagi skrbno vzete anamneze in temeljitega kliničnega pregleda. 

Diagnostični pregledi ali testi lahko služijo le za potrditev diagnoze. Postaviti diagnozo na podlagi še tako natančnega testa brez prisotnosti za neko bolezen ustrezne klinične slike oz. bolezenskih znakov se je vedno štela kot velika strokovna napaka.

Skratka, predpostavka, na kateri pretežno sloni ta zakonski predlog, je, da smo zaradi morebitnega pozitivnega testa na neki mikroorganizem ali njegov delček vsi potencialno kužni in nevarni za druge ljudi in da mora zato država z omejevanjem svobode vseh nas s položaja avtoritete nadzirati naša življenja v dobrobit skupnosti. Sprašujemo se, kako smo doslej preživeli brez takšne pretirane, avtoritarne in institucionalne skrbi za naše zdravje? Morda pa je težava v tem, da je novi ZNB temeljni aksiom stroke postavil na glavo? 

Doslej smo iskali zdravniško pomoč, če smo imeli zdravstvene težave, zdaj pa nas državne institucije, ki skrbijo za javno zdravje, prepričujejo, da nas morajo močno nadzirati in omejevati ob predpostavki, da smo bolni in nevarni za okolje, tudi če se počutimo zdravi. Takšna predpostavka je z vidika z znanostjo podprte stroke povsem zgrešena. Življenje pod steklenim zvonom (maske, distanca, pretirano razkuževanje itd.) šibi naš imunski sistem. Za normalno sobivanje z mikroorganizmi, ki so naše naravno okolje, potrebujemo nenehen stik z njimi. 

To ohranja naš imunski sistem v dobri »kondiciji«. Vemo, da je potrebna le posebna skrb in varovanje ranljivih skupin pred okužbami, kot so bolniki v bolnišnicah, kronično bolnih, ter krhkih starostnikov. Sprašujemo se, ali je medicina vsa ta leta slonela na napačnih predpostavkah, ali so stroko tokrat morda »ugrabile« druge interesne skupine in jo podredile svojim interesom.

V primeru pojava katere koli znane ali nove nalezljive bolezni bi novi ZNB omogočal državi popoln nadzor nad nami, ker odločanje o ukrepih za obvladovanje epidemij večinoma prenaša s stroke na politiko. To pomeni, da nas lahko povsem oropa temeljnih človekovih pravic. Dopušča skoraj neomejeno poseganje v naša življenja, telesno integriteto in posest. To je nedopustno!

Doslej (po še veljavnem ZNB) je takšno podrejanje pravic posameznika interesom skupnosti bilo dovoljeno le v primeru pojava zelo hudih nalezljivih bolezni z izjemno visoko smrtnostjo (med 45 % in 100 %), in sicer za 1. skupino nalezljivih bolezni, med katere spadajo kuga in različne hemoragične mrzlice (ebola, rumena mrzlica, Marburg itd.).

Pri nalezljivih bolezni z manjšo stopnjo smrtnosti tako grobi posegi v zasebnost nikakor niso bili in ne smejo biti dovoljeni. Žal nas novi ZNB pred takšno zlorabo oblasti ne bo več zaščitil. Ta novi zakon je prenesel številna pooblastila stroke na politiko oz. ministra za zdravje (minister za zdravje je politična in ne strokovna funkcija). Ob ohlapnih formulacijah zakonskih določb, ki omogočajo njihovo poljubno razlago, brez varovalk, ki bi zagotavljale spoštovanje naših temeljnih pravic, lahko oblast vse naše vidike življenja povsem podredi svojim interesom. 

Takšen zakon dejansko omogoča uvedbo medicinskega terorja nad prebivalstvom. Sem spadajo možnost zahteve po obveznem testiranju (pod pretvezo, da smo vsi potencialno kužni in nevarni za druge), obveznem cepljenju, diskriminaciji tistih, ki bi to odklonili, možnost njihove izolacije iz družbe (namestitve v posebne oddelke), posege v njihove zasebne prostore ter »začasne« prilastitve nepremičnin in premičnin »za potrebe obvladovanja epidemije«.

Poseben problem so neomejene možnosti uvedbe novih obveznih cepljenj, še zlasti ob pojavu novih epidemij. Glede tega v predlaganem novem ZNB ni prav nobenih varovalk, čeprav vemo, da je cepljenje vendarle medicinski poseg v telo z možnostjo pojava zapletov. Menim, da je treba pri tem NUJNO vnesti varovalko in s tem nam vsem zagotoviti pravico do samoodločanja. Cepiva, ki niso bila registrirana po rednem protokolu in niso prestala vseh varnostnih preverjanj glede morebitnih odloženih stranskih učinkov (opazovanja katerih trajajo vsaj 5 do 10 let od začetka kliničnega testiranja na prostovoljcih), nikakor ne bi smela biti obvezna. 

Za vsa obvezna cepljenja bi država morala zagotoviti najvišje standarde varnosti in kakovosti, in sicer s sistematičnim nadzorom sestave in kakovosti cepiv v neodvisnih certificiranih laboratorijih. Proizvajalci cepiv so namreč oproščeni kazenske in odškodninske odgovornosti za škodo ali smrt, ki jo cepiva lahko povzročijo. Predlog ZNB nam žal ne nudi prav nobene večje varnosti glede cepiv. Ravno nasprotno, ker so pravila uvajanja še bolj ohlapna. Sprašujemo se, čigave interese s tem ta novi zakon ščiti?

Tendence zlorabe tega zakona s strani oblasti so že zdaj jasno nakazane z načinom obvladovanja epidemije bolezni covid-19. Ob razglasitvi epidemije je vlada z odlokom bolezen covid-19 uvrstila v 1. skupino nalezljivih bolezni. Takrat je to morda bilo še sprejemljivo, ker nismo vedeli, s kakšno stopnjo smrtnosti se bomo pri tej bolezni soočali. Parlament Velike Britanije je covid-19 iz te skupine nalezljivih bolezni umaknil že 19. marca 2020 z argumentom, da smrtnost zaradi te bolezni ni tako visoka, da bi opravičila razvrstitev v to skupino. 

Švedska je naredila isto septembra 2020 in bolezen covid-19 uvrstila med preostale respiratorne virusne bolezni. Naša vlada pa je 3. septembra 2020 z odlokom znova potrdila razporeditev covida-19 v to 1. skupino, in sicer z argumentom visoke nalezljivosti, kar nikakor ne upravičuje ohranjanja tako restriktivnih ukrepov in grobega poseganja v temeljne pravice ljudi in družbe kot celote. Nalezljivost namreč sama po sebi ničesar ne pove o nevarnosti bolezni. Uraden podatek Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je, da je smrtnost zaradi bolezni covid-19 0,14 %. Kljub temu naša oblast ohranja dolgotrajne in nesorazmerne ukrepe, ki razgrajujejo vse segmente družbe in nam kratijo temeljne pravice. ZNB, tako kot je v predlogu formuliran, omogoča politiki in kapitalu, da se polasti medicine, jo podredi svojim interesom in jo tako zlorabi.

Medicina mora ohraniti svoje poslanstvo varovanja duševnega in telesnega zdravja in pri tem tudi svojo strokovno avtonomijo. 

Nas zdravnike zavezuje moralno etični kodeks in pri svojem udejstvovanju moramo biti varuhi dobrobiti vseh ljudi. Stroka, ki zares skrbi za svoj razvoj, ne le dopušča, temveč tudi spodbuja odkrit konstruktivno kritičen dialog med različno razmišljajočimi zdravniki in znanstveniki širšega kroga stroke. Le tako je možno poiskati najoptimalnejše poti varovanja zdravja, diagnostike in terapije bolezenskih stanj. To še posebej velja pri pojavu novih nalezljivih bolezni, kar se žal zdaj povsem onemogoča s strani odločevalcev. Strokovna cenzura, ki smo ji priča zadnje mesece, dopušča le enoumje, zagovarja stališča le majhne skupine ozko specializiranih strokovnjakov, kar zaradi togosti zavira razvoj stroke, ki tako postane dogma in s tem izgubi svoj prvobitni namen. Takšna stroka služi parcialnim interesom posameznikov ali skupin.

Novi ZNB uvaja diktat politike na področju zdravstva, pri čemer oblast stroki narekuje smernice in ne obratno, kar je zelo narobe. Politiko je nujno umakniti iz stroke (medicine) in zdravnikom omogočiti, da svoje znanje ter resurse usmerjajo v pomoč vsem skupinam bolnikov, ne le izbrani. Nujno je tudi utrditi pravico do samoodločanja glede posegov v lastno telo, ker je to naša neodtujljiva pravica. Nobena oblast in z nobenim izgovorom nam te pravice, ne sme kratiti niti pod pretvezo skrbi za zdravje skupnosti.

Za takšno avtoritativno vsiljeno »skrb« bi lahko rekli, da »je pot v pekel, tlakovana z dobrimi nameni«. Idealnih rešitev tako kompleksnih vprašanj, kot je dolgotrajno reševanje epidemije, ni. Zato je za iskanje bolj optimalnih in dolgotrajno vzdržnih rešitev nujno čim prej vključiti vse temeljne segmente družbe in s širšim družbenim konsenzom porazdeliti bremena krize, ki jo doživljamo danes. Tudi v prihodnosti. Nobena oblast si sama te pravice ne sme prilastiti.

Na spodnji povezavi so dostopni besedilo predloga ZNB ter naše pripombe na najbolj problematične člene predlaganega zakona, in sicer na straneh:

  • od 16. do 18. strani
  • od 26. do 29. str.
  • stran 31.
  • od 34. do 36. str.
  • od 38. do 40. str.
  • od 42. do 44. str.
  • od 49. do 51. str.
  • po 57. strani, ko se konča dokument, sta še dve strani, na katerih so daljši komentarji objavljeni v celoti.
Delite naprej ...

Podobne objave