Komentar predloga in dopolnitev ZNB z dne 16.6.2021

Ustavno sodišče je vladi naložilo, da v 39. člen ZNB-ja vgradi varovalo, ki bi omejilo oz. zožilo vladi preširoko polje proste (politične) presoje, z vključitvijo drugih strok (medicinske, epidemiološke, psihološke, sociološke in drugih) v odločanje.

*Če bi se pri sprejemanju dopolnitve ZNB-ja ta zahteva Ustavnega sodišča zares upoštevala, bi se lahko ukrepi za obvladovanje epidemije sprejemali s širšim družbenim konsenzom, posledično bi bili bolj sorazmerni in bremena v skupnosti bolj enakomerno razdeljena. S tem bi se izognili ukrepom in omejitvam, ki ljudem in družbi kot celoti kratkoročno in dolgoročno škodujejo bolj kot bolezen sama.

»Vlada se je odločila za obravnavo zakona po nujnem postopku, brez sodelovanja javnosti pri pripravi tega predloga.«

*Menimo, da je pri oblikovanju tako pomembnega dokumenta nujna vključitev širše strokovne javnosti. Ta zakon namreč (lahko) pomembno posega v temeljno svobodo posameznika in tudi v funkcioniranje širše družbe kot celote.

1. člen

»39. člen se spremeni tako, da se glasi:

V drugem odstavku med ostalim uvaja:

– …….

– omeji oz. prepove gibanja v določeni razdalji od prebivališča posameznika

– omeji oz. prepove gibanje ob določenih urah v dnevu

– …….«

*»Lockdown« ukrepi za obvladovanje epidemij in pandemij do leta 2020 nikoli niso bili del strokovnih priporočil, podanih s strani WHO. Epidemiološka stroka jih celo izrecno odsvetuje, ker ti ukrepi na noben način ne vplivajo pozitivno na omejevanje epidemije. Ravno nasprotno.

»Lockdown« ukrepov niso podprti z nobenim strokovnim (medicinskim) argumentom. Leta 2020 se je ta usmeritev spremenila, brez kakršnih koli pojasnil strokovni javnosti. Poudariti moramo, da je ni sprejela širša in neodvisna strokovna skupnost, kar je jasen dokaz, da za njo zares ne stoji noben s strani stroke podprt argument.

Zgoraj izpostavljena ukrepa sta še posebej izstopajoča, ker sta prekomeren represiven poseg v temeljne človekove pravice in nikakor ne sodita v ZNB.

»(6) Pri pripravi strokovne ocene, predloga in izdaji odloka iz tega člena, se upoštevajo naslednji kazalniki in merila:

1. način in hitrost prenosa okužbe z upoštevanjem vloge presimptomatskega in asimptomatskega prenosa«

*Asimptomatski in presimptomatski prenos (nekaj ur pred pojavom kliničnih simptomov), ima po strokovnih podatkih neznaten vpliv na širjenje epidemije (1%). To sta potrdila Kitajska študija, ki je vključevala 10 milijonov ljudi in dr. Fauchi v svoji izjavi javnosti. Takšna formulacija žal vladi omogoča določanje bistveno bolj obsežnih ukrepov, kot bi bilo strokovno (medicinsko) utemeljeno.

2. člen

»Za 39. členom se doda nov, 39.a člen, ki se glasi:

Kadar Vlada Republike Slovenije v primeru nove nalezljive bolezni ali novih epidemioloških spoznanj ali okoliščin v zvezi z nalezljivo boleznijo iz 8. člena tega zakona, po preučitvi mnenja medicinske in epidemiološke stroke oceni, da ukrepi, določeni s tem zakonom, ne zadoščajo ali ne bodo zadoščali za zagotavljanje zadostnega varstva pred širjenjem oziroma za preprečevanje nalezljivih bolezni ter varovanja zdravja in življenja ljudi, z odlokom lahko odredi tudi ukrepe, ki jih ta zakon ne določa, vendar najdlje skupaj za en mesec. Za določanje ukrepov iz tega člena se smiselno uporablja prejšnji člen.«

*S členom 39.a se naredi obvod prejšnjim omejitvam, ki so na zahtevo Ustavnega sodišča vnešene v 39. člen. Edina omejitev v 39.a členu je časovna omejitev, ki pa se lahko tudi zaobide z navajanjem novih »dejstev« ali novih epidemioloških spoznanj ali okoliščin, ki znova vladi omogočajo uvedbo ukrepov po svoji presoji za novo »omejeno« časovno obdobje. Dejansko 39.a člen vladi daje vsebinsko in časovno neomejena pooblastila.

Glede na to, da v 39. členu ni nikjer opredeljena sestava in obseg strokovnega posvetovalnega tima (ožjega-medicina in epidemiologija, ter širšega-medicina, epidemiologija, psihologija, sociologija in druge stroke), tega kdo in na kakšen način bi jo ustanovil in na kakšen način bi ta funkcioniral, se dobi vtis, da predlagatelj tega zakona ni imel resnih namenov, da zares zoži svoja pooblastila, ter medicinski in širši stroki da večjo moč vplivanja na odločanja glede ukrepov. Dobi se vtis, da je šlo le za »kozmetične« popravke 39. člena tega zakona, da bi se formalno ugodilo zahtevi Ustavnega sodišča.

Pri sestavi ožjega (različni profili medicinske strokae) in širšega posvetovalnega tima (tudi strokovnjaki z drugih področji) bi morali zagotoviti nabor strokovnjakov od politike neodvisne stroke, ki bi sproti spremljala pozitivne in negativne učinke posameznih ukrepov in svoja stališča oblikovala predvsem na strokovnih temeljih in ne po nareku politike.

Obrazložitve:

K 1. členu

»…….. Predlog spremenjenega 39. člena ZNB v celoti naslavlja vse v odločbi Ustavnega sodišča izpostavljene ustavno problematične vidike dosedanje zakonske ureditve in bistveno zoži polje proste presoje Vlade pri sprejemanju morebitnih omejitvenih ukrepov, saj med drugim po novem nalaga Vladi RS obvezno pridobitve strokovne ocene…«

*Formalno je to morda res, vendar nikjer v zakonu ni določeno, kdo in kako bo sestavil posvetovalno skupino, ki bo podajala strokovne ocene. Nikjer ni opredeljena njena sestava, način funkcioniranja, način kako bo zagotovljena strokovna neodvisnost od politike oz. vladnega vpliva, ……, kar bi bilo nujno, če bi Vlada imela resen namen upoštevati zahteve Ustavnega sodišča.

»…….. V 5. točki je dodan ukrep odreditve higiensko varnostnih in drugih specifičnih ukrepov glede na način prenosa nalezljive bolezni, kot so fizična razdalja, nošenje mask, razkuževanje rok in površin, prezračevanje itd.«

*Higiensko varnostni ukrepi, kot so nošenje mask ter neselektivno in prekomerno razkuževanje rok in površin, zagotovo ne temeljijo na strokovnih (medicinskih) argumentih. Gre le za uzakonitev ukrepov, ki jih je Vlada do sedaj predpisovala in tudi sankcionirala brez pravne podlage. S to definicijo so si te zagotovili.

Sistematična uporaba mask pri zdravi populaciji nikoli ni bil ukrep, ki bi imel resno podporo pri stroki. To je jasno povedal tudi »glasnogovorec« Vlade g. Jelko Kacin v izjavi medijem maja 2020. Povedal, je, da se za obvezno uporabo mask ni odločila stroka, o tem so se le pogovarjali. Ta zahteva bi bila strokovno (medicinsko) upravičena le pri ljudeh, ki kažejo znake prehladne ali druge kužne bolezni in to takrat, ko so v stiku z zdravimi osebami.

Maske namenjene za široko uporabo, tudi pri pravilni uporabi, ustavljajo le velike kapljice sline pri govorjenju, kašljanju ali kihanju, nikakor pa ne širjenja virusa z aerosoli. Ukrep nošenja mask pri zdravi populaciji torej ni podkrepljen z medicinskimi argumenti.

Sistematično in obvezno nošenje mask pri zdravi populaciji prinaša kopico tveganj, kot so:

1. Slabša oskrba organizma s kisikom, predvsem pri gibanju, ko so potrebe po vnosu kisika in izločanju ogljikovega dioksida povečane.

2. Ko se maska po 20-30 minutah uporabe navlaži, postane gojišče za razmnoževanje bakterij in glivic, ki se na površino nakopičijo na zunanji strani pri vdihavanju zraka iz okolice, ali na notranji strani pri izdihavanju zraka. To izrazito poveča tveganje za razvoj pljučnic, povzročenih z bakterijami in/ali gljivami, ter pri govorjenju v okolje razprši še mikroorganizme, ki so se na vlažni maski namnožili.

3. Pri tem ukrepu je prisoten tudi ekonomski problem. Večina ljudi si ne more privoščiti finančnega bremena, da bi masko menjavali na 2 uri. Masko pravilno uporablja manj kot 1% ljudi. Nepravilna uporaba mask v skupnosti, ki smo ji množično priča, le povečuje tveganje za širjenje okužb.

4. Maske sprožajo tudi psihološke probleme:

– težave pri psihosocialnem zorenju otrok; manjkajo jim številni neverbalni izrazi iz okolja, ki so nujni za razumevanje čustvenih sporočil, ki so nujna za orientacijo v socialnih stikih.

– maske sprožajo psihološke reakcije alarma v možganih, ki se kažejo kot psihomotorni nemir, tesnoba, občutek utesnjenosti in motnje koncentracije.

– preko izločanja stresnih hormonov to vpliva tudi na telesno zdravje; med ostalim oslabi imunski sistem ter pospeši razvoj številnih resnih bolezni.

Tako maske predvsem ogrožajo zdravje tistih, ki jim je predpisana redna in dolgotrajna uporaba mask.

Zapovedana fizična in socialna distanca je za zdrave ljudi prav tako nesmiseln ukrep, ki pomembno ovira funkcioniranje družbe na vseh ravneh, brez ustrezne strokovne podlage. Največ trajne škode povzroča predvsem otrokom in mladostnikom. Ovira jih v normalni socializaciji, kar bo pustilo dolgotrajne (ali celo trajne) posledice na njihovo zmožnost funkcioniranja v skupnosti.

Namesto tega, z zakonom predpisanega ukrepa za preprečevanje širjenja okužb, ki se prenašajo kapljično, bi bil bolj smiseln ukrep preventivnega delovanja. Izobraževanje ljudi o simptomih respiratornih okužb, da bi se lahko samoiniciativno in pravočasno izolirali, ter o higieni kašlja in kihanja, da ne bi širili okužbe na druge. Nujno bi bilo potrebno zakonsko zavarovati zaposlenega, ki zaradi tovrstne okužbe potrebuje bolniški stalež (znano je, da delodajalec pritiska na zaposlenega, da se udeleži delovnega procesa navkljub temu, da je zbolel).

Sistematično razkuževanje površin je nepotreben in škodljiv ukrep. Vsesplošno razkuževanje na javnih mestih se ni izkazalo za smiselno in nima medicinsko strokovne podlage. Ta ukrep ne sodi v ZNB. Za področja, kjer je razkuževanje površin potrebno, to urejajo drugi predpisi in protokoli.

Pogosto razkuževanje rok je medicinsko gledano izrazito škodljiv ukrep, razen če gre za zaposlene v storitvenih dejavnostih, ker se z razkuževanjem rok prepreči prenos katere koli kontaktne okužbe z ene osebe na drugo. V splošni populaciji ga je potrebno nadomestiti z rednim umivanjem rok z milom in toplo vodo. Pogosto razkuževanje rok omogoča razvoj sojev mikroorganizmov, ki so odporne na razkužila, kar lahko ima resne dolgoročne posledice, razen tega pa poškoduje vrhnjico kože in jo naredi bolj dovzetno za okužbe.

Ukrep, na katerega številni strokovnjaki opozarjajo že eno leto, je nujnost ureditve ustreznega prezračevanja prostorov, kjer se zadržuje več ljudi (zdravstvene ustanove, šole, vrtci, domovi starejših občanov, trgovine, delovni prostori…..), vendar država ne kaže nobenega interesa, da bi v tej smeri karkoli naredila. Realizacija tega ukrepa bi lahko pomembno zmanjšalo tveganje širjenja okužb.

Iz opisanih dejstev je jasno, da Vlada z dosedanjimi ukrepi ni pokazala pravega interesa za investicijo v tiste ukrepe, ki bi bili nujni, tisti ukrepi na katerih vztraja in ne temeljijo na resnih strokovnih argumentih, pa bolj služijo nadzoru populacije, kot njeni zaščiti pred širjenjem okužb.

»……sedaj v 4. točki izrecno določamo, da Vlada lahko prepove tudi izvajanje storitev…..«

*Točka 4. je bila prej v ZNB-ju strokovno utemeljeno namenjena varovanju zdravja prebivalstva pred možnostjo širjenja okužb z izdelki, preko katerih bi se lahko okužba širila na ljudi (npr. z okuženimi mesnimi izdelki, mlečnimi izdelki….). V osnovi ni bila namenjena kakršnemu koli omejevanju izvajanja storitev. Širitev te točke na možnost prepovedi izvajanja določenih storitev, ki je sicer smiselno namenjena le prepovedi prometa z okuženim blagom, je v nasprotju z zahtevo Ustavnega sodišča po omejitvi preširokih pooblastil Vlade v poseganje funkcioniranje družbe.

»……je Vlada RS pred izdajo odloka, s katerimi se sprejemajo potrebni ukrepi iz 1. do 5. točke prvega odstavka 39. člena, dolžna pridobiti strokovno oceno, ki jo pripravi Inštitut za varovanje zdravja RS. Strokovna ocena zajema epidemiološke, medicinske, ter družbene vidike predlaganih ukrepov…..

……v luči dodatne presoje učinkovitosti utrjuje zahtevo, da je vsak ukrep podvržen tehtanju sorazmernosti.«

*Če bo strokovno oceno podal le Inštitut za varovanje zdravja in pretehtal sorazmernost ukrepov, kot je v obrazložitvi člena navedeno, bo (morda) mnenje ustrezno le iz zornega kota epidemiološke stroke, ne pa tudi širše (medicinske, psihološke, sociološke in drugih), kot je zakonodajalcu naložilo Ustavno sodišče. Iz tega bi se dalo sklepati, da za oblikovanje širše posvetovalne strokovne skupine s strani Vlade ni resnega interesa in gre le za formalno zadovoljitev zahtevi Ustavnega sodišča.

»Sedmi odstavek 39. člena določa………, da lahko Vlada glede na strokovna izhodišča odredi tiste ukrepe, ki pomenijo najmanjši možen poseg v človekove pravice in svoboščine. Pri tem je še določeno, da mora Vlada pri odreditvi ukrepa upoštevati socialne, gospodarske in širše družbene učinke posameznega ukrepa in sicer tako z vidika njihovega vpliva na posameznega člana družbe, kot tudi na družbo kot celoto…..«

*Zgoraj navedeni zahtevi Ustavnega sodišča, da se ukrepi pretehtajo iz vseh teh zornih kotov, pomembnih za funkcioniranje družbe, Inštitut za varovanje zdravja sam zagotovo ne bo moglo slediti. Za takšen obseg presoje, kot ga je naložilo Ustavno sodišče, je potreben bistveno širši krog strokovnjakov iz različnih področij, ki bi lahko večplastno pretehtali posledice ukrepov in Vladi podalo realno oceno. Tovrstno multidisciplinarno posvetovalno telo v členih predlaganega zakona žal ni predvideno.

K 2. členu

»S predlogom novega 39.a člena se ureja situacija, ko Vlada RS v primeru nove nalezljive bolezni ali novih epidemioloških spoznanj ali okoliščin v zvezi z nalezljivo boleznijo iz 8. člena, po preučitvi mnenja medicinske in epidemiološke stroke oceni, da ukrepi, določeni s tem zakonom, ne zadoščajo ali ne bodo zadoščali za zagotavljanje zadostnega varstva pred širjenjem oz. za preprečevanje nalezljivih bolezni, ter varovanja zdravja in življenja ljudi, z odlokom lahko odredi tudi ukrepe, ki jih ta zakon ne določa, vendar za najdalj za en mesec.«

*Ta člen naredi obvod okoli 39. člena, ki je na zahtevo Ustavnega sodišča postalo za Vlado nekoliko bolj omejujočo, a ji daje še večja in širša pooblastila, kot jih je imela do sedaj; dejansko popolno svobodo v izbiri ukrepov. Formulacija člena glede časovne omejitve ne izključuje neskončne ponovitve ciklusov teh ukrepov ob navedbi novih dejstev in okoliščin.

Če bi rekli po domače, se predlagatelj tega dodatnega člena »posmehuje« Ustavnemu sodišču in njegovim zahtevam po omejitvi preširokih Vladnih pooblastil. S tem obvodom imamo namesto zaščite temeljnih človeških pravic in svoboščin, ki jih je Ustavno sodišče imelo namen zagotoviti, pravzaprav »le strel v koleno«.

K 4. členu

»……. ali prepoved prometa pa se po novem nanaša tudi na storitve in ne samo na posamezne vrste blaga.«

*Za pridružitev prepovedi posameznih storitev členu, ki regulira prepoved prometa z blagom, ki predstavlja tveganje za zdravje ljudi, ni navedenega nobenega argumenta. Ta formulacija oz. širitev omejitev, ki jih lahko Vlada izreče, kaže na povsem nasproten namen Vlade v tem predlogu ZNB-ja, kot ga je definiralo Ustavno sodišče.

BESEDILO ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO

54. člen

»Z globo od 4.000 do 100.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba:

1. če ne omogoči opravljanja higienskih pregledov…….., kot tudi odvzem potrebnega materiala in izvajanja drugih ukrepov za varstvo pred nalezljivimi boleznimi,….

1.a če ravna v nasprotju s programi za preprečevanje, obvladovanje, odstranitev in izkoreninjenje nalezljivih bolezni iz četrtega odstavka 5. člena tega zakona, ki se nanašajo na cepljenje v času razglašene epidemije nalezljivih bolezni«

*Izraz »odstranitev in izkoreninjenje nalezljivih bolezni« ne sodi v realna pričakovanja epidemiološke stroke pri kapljičnih okužbah. So nerealno postavljeni cilji mimo stroke, ki bi Vladi omogočila ohranjanje statusa »kronične epidemije« in s tem upravičila trajno ohranitev omejevalnih in represivnih ukrepov nad prebivalstvom.

1. in 1. a člen tega zakona dejansko uvajata zahtevo po podreditvi zaposlenih obveznemu testiranju (čeprav so zdravi) ter obveznemu cepljenju, kot pogoj za opravljanje pridobitnega dela in pravice do zagotavljanja svoje eksistence in eksistence svojih družinskih članov. Ta določba zakona človeka povsem oropa pravice odločanja o posegih v svoje telo, izniči njegovo pravico do spoštovanja njegove telesne integritete in nedotakljivosti, kar mu sicer zagotavljajo številne mednarodne konvencije. To je zelo grob in NEDOPUSTEN poseg v temeljne človekove pravice.

*Zaradi uvedbe 39.a člena ter 1. in 1.a določila iz 54. člena je ta zakon v popolnem nasprotju z zahtevo Ustavnega sodišča po omejitvi Vladnih pristojnosti in upoštevanja sorazmernosti pri določanju ukrepov v primeru pojava epidemij.

Ta predlog sprememb posameznih členov ZNB-ja je še bolj v nasprotju z Ustavo RS, kot je bil prejšnji in je zato popolnoma nesprejemljiva za uveljavitev v pravni državi, v kateri velja Ustava.