Sovražni govor proti vsem, ki se ne želijo cepiti proti COVID-19

Sovražni govor je izražanje mnenj in idej, ki so po svoji naravi diskriminatorne in praviloma uperjene proti depriviligiranim skupinam (etničnim, narodnim, verskim, kulturnim, spolnim in podobno) ali proti posameznikom, ki zaradi osebne okoliščine pripadajo omenjenim skupinam. Te osebne okoliščine so lahko narodnost, rasa ali etnično poreklo, versko ali drugo prepričanje, spol, zdravstveno stanje, jezik, spolna usmerjenost, invalidnost, starost, gmotno stanje, izobrazba, družbeni položaj in druge. Sovražni govor razčloveči tiste, proti katerim je usmerjen, njegov namen pa je lahko tudi ponižati, prestrašiti ali spodbuditi nasilje.

Znano je, da je sovražni govor razširjen bolj, kot bi si želeli. Prisoten je med komentarji na spletu, med ljudmi na ulici, med gostilniškimi omizji, na družbenih omrežjih, žal pa sega celo v sam vrh politike. In če se nam je še včeraj zdelo moralno sporno, da se tega poslužuje tudi politika, ki bi naj premogla neko višjo raven etičnega ravnanja, danes dosegamo nove razsežnosti sovražnega govora, ki se širi med zdravniki in v vse več medijih.

Lep primer so izjave, objavljene v časniku Delo:

Iz zapisov je lepo razviden podcenjevalen in ponižujoč odnos do tistih, ki se ne želijo cepiti proti covid-19, vse skupaj pa je začinjeno z dobršno bero cinizma.

Med drugim so del zdravnikovega besedja tudi »idiotski govor« in »… prismuknjenci, ki verjamejo, da je zemlja ploščata …«. Nekako tako opisuje tiste, ki se ne želijo cepiti. Takšne prispodobe postajajo na žalost počasi vseobsegajoč vsakdanjik.

V družbi in v medijih so postali izrazi »anticepilci, proticepilci, antivakserji« in podobno nekaj povsem običajnega. Ljudi, ki se ne želijo cepiti proti covid-19, se enači s tistimi, ki nasprotujejo cepljenju na splošno. Očita se jim, da ne verjamejo znanosti, da so pristaši teorij zarot in podobno. Razlogov in prepričanj, zakaj se nekdo ne želi cepiti proti covid-19, je verjetno veliko. Ti ljudje imajo različne poglede in svetovne nazore, vsekakor pa je odločitev, zakaj se nekdo ne želi cepiti, stvar osebnega prepričanja. Kljub temu se preko medijev ljudi predalčka in ustvarja vtis, da obstajata zgolj dve skupini: »vzorni, odgovorni« državljani, ki so se cepili, in drugi, »neodgovorniin sebični«, celo škodljivi in nevarni »odpadniki, čudaki in idioti«. Na N1 smo lahko tudi slišali izjavo slovenskega infektologa, ki je namigoval, da je zavračanje cepljenja kriminal. https://www.bitchute.com/video/15W9N1JlcdLk/

Ob tem se nihče od teh, ki s sovražnim govorom soustvarjajo ta družbeni razkol, ne sprašuje, kako nevarno in škodljivo je to početje.

In tako, korak za korakom, od poniževanja in predalčkanja, prihajamo do konkretnih pozivov k sovražnosti, čemur smo bili priča tudi 30. 8. 2021 v oddaji Dnevnik na nacionalni televiziji .

https://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/174801823/00:03:25

V tem prispevku je novinarka v imenu zdravnice podala naslednjo izjavo: “Ljudje se morajo zavedati, da so kapacitete omejene, slabo voljo, da ne bodo prišli na vrsto k zdravniku, pa lahko stresajo na vse naokoli, ki niso cepljeni.”

Zdravniki smo bili in smo pogosto soočeni z zdravstvenimi težavami, ki so posledica odločitev pacientov in njihovega življenjskega sloga. Ukvarjamo se z boleznimi, ki so povezane s kajenjem, alkoholom, prekomerno telesno težo, kariesom, poškodbami pri športu in kožnimi obolenji, povezanimi s prekomerno izpostavitvijo UV žarkom … Veliko zdravstvenih težav, s katerimi se ukvarjamo, ima izvor v rizičnem vedenju posameznikov, pa do sedaj nismo imeli opraviti s sovražnimi pozivi do njih. Tudi v običajnih razmerah smo imeli včasih otežen dostop do zdravstva. Prihajalo je do pomanjkanja zdravstvenih resursov in posledično do čakalnih dob, pa krivde za čakanje na obravnavo (tudi vse do 8 let) nismo pripisovali nobeni skupini, ki naj bi trošila te zdravstvene resurse, in ne pozivali k sovražnosti do njih.

Zato takšni pozivi, sploh če prihajajoiz ust zdravnikov, (tega sicer v zadnjem primeru ne vemo zagotovo, saj gre morda za samovoljno interpretacijo novinarke), niso samo moralno sporni, ampak tudi v nasprotju s kodeksom medicinske etike. 14. člen omenjenega kodeksa namreč pravi: Zdravnik spoštuje pravico pacienta do drugega mnenja. 9. člen pa: Zdravnik je do pacienta, do njegove družine in bližnjih spoštljiv, razumevajoč in sočuten.

Navsezadnje imamo tudi kazenski zakonik, ki v 297. členu navaja: Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Medtem, ko naj bi bila naloga medijev oz. novinarjev, da se medijski prostor uporablja za spodbujanje k strpnosti, se je tu zgodilo ravno nasprotno. Novinarka je citirano izjavo zavestno izpostavila in s tem pripomogla k širjenju sovraštva, kar je nenazadnje tudi v nasprotju s kodeksom društva novinarjev, natančneje 21. členom, ki pravi: Spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora so nedopustni. Novinar jih ne sme dopustiti, če pa to ni mogoče, se mora nanje nemudoma odzvati oziroma jih obsoditi.

V Iniciativi slovenskih zdravnikov ostro nasprotujemo takšnemu ravnanju, ki ustvarja družbeni razkol, še posebej, če prihaja to iz zdravniških vrst. Prepričani smo namreč, da mora biti odločitev za cepljenje prostovoljna in da je to, ali je nekdo cepljen ali ne, osebna opredelitev, na podlagi katere ga nihče nima pravice obsojati, žaliti ali celo spodbujati k sovraštvu proti njemu. To pa je tudi v skladu s kodeksom medicinske etike, natančneje z 10. členom, ki pravi: Svojim pacientom zdravnik na razumljiv način ponudi informacije, ki jih potrebujejo, da bodo lahko sami odločali o predlaganih zdravstvenih ukrepih. Zdravnik spoštuje pravico vsakega pacienta, ki je sposoben odločati o sebi, da sprejme ali zavrne medicinski poseg, ter 14. členom, ki pravi: Zdravnik spoštuje pravico pacienta do drugega mnenja.