Rojeva se nova zavest

Problemov ne moremo reševati z enakim načinom razmišljanja, ki smo ga uporabljali, ko smo probleme ustvarili.

Albert Einstein

Svet, v katerem živimo, se ves čas spreminja. Tudi vsak človek, rastline, živali, vsa narava. Zagotovo je marsikdo opazil, da je svet v zadnjih letih na tako rekoč ponorel. Da se vse spreminja veliko hitreje kot prej. Spremembe močno pritiskajo na človeštvo in ljudje zelo različno reagirajo na ta pritisk. Temne plati se veliko jasneje kažejo, vidijo in opazijo. Nepoštenost, sovraštvo, nadzor, agresija, jeza, strah, nevednost in pohlep masovno puhtijo iz človeštva in se manifestirajo v čudnih, groznih in neverjetnih dogodkih, ki jih nemočno opazuješ. V tujini in doma, daleč in hkrati zelo blizu nas. Spremembe se dogajajo v politiki, gospodarstvu, na finančnih trgih in v družbenem življenju. Vrstijo se epidemije bolezni in naravne katastrofe, spreminjajo se socialne razmere. Spremembe pritiskajo tudi na zdravstveni sistem in na tebe kot zdravnico oziroma zdravnika. V novi dobi, ki prihaja, bo nujno drugače razmišljati in delovati. Stari način mišljenja in delovanja je namreč oblikoval svet, ki ga sedaj opazujemo. In to nam ni všeč!

Zelo smo zaposleni s kritiziranjem sistema, politikov, ki ga vodijo, vodilnih v ustanovi, v kateri delamo … Toliko imamo opraviti s tem, da smo pozabili nase. Na jezo, ki jo nosimo, na našo nemoč, na strah pred spremembo. Na otopelost in izgorelost, ki kot težek oklep omejujeta naše počutje in življenje.

Naučili so nas, da zdravimo. Da zdravimo bolezni. To naj bi bilo jedro našega poklica, naše dejavnosti. A v tem jedru se skriva osnovna laž. Kaj v resnici zdravimo? Zdravimo samo posledice bolezni in poškodb! In to zelo učinkovito, zelo dobri smo v tem. Vzrokov pa ne poznamo! Ne vemo, kaj je smrt, ne vemo niti, kaj je življenje. In tukaj je naš osnovni problem. Zdravimo tisto, kar vidimo, to pa so samo posledice. Zdravljenja vzrokov pa nas nihče ni učil. Pacientu s povišanim pritiskom damo zdravilo, ki zniža pritisk. Bolečine lajšamo z analgetiki, inzulin zniža raven sladkorja v krvi. Bakterijske okužbe zdravimo z antibiotiki, alergije z antihistaminiki in s kortikosteroidi. Za depresijo predpišemo antidepresive, kirurško odstranjujemo tumorje. Vstavimo stent v zaprto srčno žilo. Operativno oskrbimo zlome kosti in druge poškodbe.

A kaj se zgodi, ko izzveni delovanje zdravila v krvi? Pritisk spet naraste, bolečina se vnovič pojavi, sladkorna bolezen ne izgine, ob ponovnem stiku z bakterijami se ponovi infekt, enako znaki alergij. Depresija je še močnejša kot prej, tumor se morda pojavi kje drugje ali pa se razseje. Srčne žile se še naprej mašijo. Pacient se ponovno poškoduje … Smo pozdravili bolezen, njen vzrok? Smo odpravili vzrok, da se je pacient poškodoval, da se je okužil z bakterijo ali virusom? Zakaj se nekdo okuži, drugi pa ne? Kako zdravimo vzrok možganske kapi? Vzrok epilepsije? Pa vzrok srčnega infarkta? Vzrok psihoz? V bistvu vzroka bolezni sploh ne poznamo. Če bi ga, bi ga znali pozdraviti. Ne vemo, zakaj se človek poškoduje. Če bi vedeli, bi znali preprečiti poškodbe. Ne vemo, zakaj pride do infekta. Če bi vedeli, nihče več ne bi zbolel zaradi okužbe. Kaj povzroči, da zraste rakasto tkivo? Če bi pozdravili vzrok sladkorne bolezni, inzulin ne bi bil več potreben! In to velja za vse bolezni, ki jih navidezno zdravimo, in za vsa zdravila, ki jih pri tem uporabljamo.

V bistvu smo zelo omejeni v vedenju in razumevanju bolezni in njihovega zdravljenja. Skrajni čas je, da to spoznamo in si priznamo, da nismo vsemogočni in da nihče ne more tega od nas pričakovati!

Naučili so nas, da moramo pomagati ljudem, da jih moramo zdraviti, jih celo pozdraviti! Bolniki pričakujejo podobno: Zdravnik me bo pozdravil! Zdravnikov ego je močno ujet v ta pričakovanja. Jaz zdravim, jaz sem pozdravil tega pacienta! Tukaj se skriva osnovna zmota! V resnici nikogar ne znamo pozdraviti – razen sebe. Bolniku lahko samo olajšamo trpljenje in mu pokažemo pot. Pot, po kateri bo prišel do zavedanja, da se lahko pozdravi sam. Da se lahko samo sam zares pozdravi! Dokler se tega ne zavedamo, smo ujetniki naših pričakovanj in pričakovanj bolnikov in naše družbe. Ujeti smo v breme odgovornosti, ki smo si jo naložili. Postali smo odgovorni za zdravje ljudi in za njihovo zdravljenje. To pa ni resnica! To preprečuje, da bi se ljudje zares pozdravili. Čas je že, da ljudje slišijo resnico – da jih nihče ne more pozdraviti. Da so sami odgovorni za svoje zdravje in počutje. Da lahko sami vplivajo na svoje počutje in zdravje. Da lahko pridejo k zdravniku in ga prosijo za pomoč pri tem. Da začutijo svojo odgovornost za svoje zdravje. Da se tega zavedajo! Tako se bo veliko breme, ki podzavestno pritiska na nas, raztopilo in izginilo. Odnos zdravnik – pacient bo spet temeljil na resnici, in če je temelj resnica, vse teče gladko in brez zapletov. V dobro vseh, ki sodelujejo. To je svoboda, ki si jo sami lahko damo!

Otopeli, izžeti in izgoreli smo zato, ker delamo v laži. Ker samo navidezno zdravimo in smo se nekoč s tem zadovoljili. Namenjeno pa nam je veliko več: da pričnemo razumeti človeka, življenje, bolezen in smrt. Da se začnemo ukvarjati z vzroki in ne samo s posledicami bolezni. Človeku, ki trpi, je treba najprej pomagati odpraviti simptome bolezni. Potem se lahko začne pravo zdravljenje. V tem konkretnem delu pa smo dandanes popolnoma nevedni in nemočni. Zato je toliko nezadovoljstva, toliko izgorelosti, ker se podzavestno čutimo nemočni pomagati svojim pacientom! Zato so naša srca do bolnikov zaprta. Kdaj si nazadnje šla oziroma šel z veseljem v službo? Z ljubeznijo do pacientov? Zakaj smo se prepustili vplivu kapitala in birokraciji, ki je prevzela glavno vlogo pri našem delu? Vse to se dogaja zato, ker ne opravljamo dela tako, kot bi ga morali, ker smo nevedni. In to se sedaj spreminja. Spremembe pritiskajo in vplivajo na naše počutje. Tako nas stimulirajo, da iščemo drugo pot. Sprememba je edina stalnica v življenju. Sprememba je dobra, če se pustiš spremeniti. Če dopustiš, da se ti odpre srce, in delaš iz srca. Da daješ tisto, kar želi dati tvoje srce. Da pokažeš razumevanje in sočutje. Da v pacienta vneseš mir in zaupanje in vero v ozdravljenje. Da mu priznaš, da ga ne znaš pozdraviti. Da mu lahko samo pomagaš, in mu tudi pomagaš, kar zelo dobro znaš!

Vse se lahko spremeni. Vendar ti lahko spremeniš samo sebe! Spremembe vedno pridejo od znotraj. Ko boš odprl vrata svoje notranjosti, se boš začel spreminjati in potem boš zaradi spremembe v sebi vplival na globalno spremembo. Skozi tvojo spremembo bodo tudi drugi okoli tebe dobili priložnost, da se spremenijo. To je kot verižna reakcija. Tako se dosežejo spremembe! A vedno začneš pri sebi. Da pa lahko začneš pri sebi, moraš najprej nehati obsojati druge. Nehati moraš soditi drugim in sebi. To je najtežje, vendar brez tega ne gre. Spremeniti moraš misel. Stare misli, prepričanja, vse, kar si se naučil, in vse, v kar verjameš, vse to je tvoja okorelost, otopelost, nemoč in izgorelost. Nova misel bo prinesla novo vedenje, novo znanje in delovanje. Tako se bo spremenila tvoja zavest. Spremenila se bosta zavedanje in razumevanje tvoje vloge kot zdravnika, tvoje dojemanje bolezni in zdravljenja. In to bo pozdravilo zdravstveni sistem. Sprememba bo prišla skozi tebe, skozi tvoje kolege in kolegice, od znotraj navzven. Sprememba se bo zgodila, ko se bo spremenila več kot polovica zdravnikov in zdravnic. Potem bo ta sprememba pritisnila na vodilne, na politike in na celotno družbo. In nekaj se bo zagotovo premaknilo.

Nekaj starega mora umreti, da lahko nastane kaj novega!

Avtor: Uroš Dobnikar
E-pošta: dobnikar.uros@gmail.com