Medicina – zlom, zloraba in osvoboditev - Iniciativa slovenskih zdravnikov

Že dlje časa smo priče rušenju integritete medicine in zdravstva. Med covid krizo je to postalo še bolj očitno. Zdravstveni sistem je opustil svojo temeljno nalogo: zdravstvena stroka je doživela strokovni in moralni potop.

Strokovni in moralni zlom zdravništva

lidija-gajski — Lidija Gajski (Foto: Promijenimo Hrvatsku)

Zdravniki so glavni nosilci medicine in zdravstva. Ko teče beseda o strokovnem znanju, smo se vsi mi učili iz enakih knjig, opravljali enake izpite in na podoben način pridobivali profesionalno znanje. Vsi bi morali vedeti, kaj so respiratorne kužne bolezni in kaj je epidemija, oziroma pandemija. Kdo od zdravnikov je že kdaj slišal za kužno bolezen, ki se manifestira z vsemi mogočimi simptomi, ki se (pod imenom post-COVID) lahko neskončno vleče? In katere diagnostika temelji na nezanesljivem testu? Ali ni strokovna napaka vztrajati pri zdravljenju, ki nima učinka? In kot vzrok smrti vpisati prehlad, če je imel pacient karcinom v poznem stadiju? Ali so se zdravniki že kdaj srečali z epidemijo, ki se je raztezala več let in se pojavljala v valovih? In od kdaj okužbo širijo zdravi (asimptomatski) posamezniki? Ali res kdo od zdravnikov misli, da lahko prepreči prenos kužne bolezni tako, da družinskega člana zapre v sobo? Ali tako, da se ljudem nadene maska, ki ščiti pred virusom toliko, kolikor rešetke na oknih ščitijo pred komarji? Ali pa tako, da se jih testira s testom, ki je en dan pozitiven, drugi dan negativen in tretji dan spet pozitiven? Ali na način, da se jih vedno znova cepi, čeprav po cepivu še vedno zbolijo? In vse to ob dejstvu, da se ukrepi uporabljajo od situacije do situacije, nedosledno in kontradiktorno.

Zavestno ali nezavestno so zdravniki zavrnili branje, raziskovanje, iskanje odgovorov na strokovna vprašanja, ki so se vsakodnevno odpirala. V tem korona-obdobju so se kolektivno poneumili. Natančneje, izbrali so biti neumni. Ker jim je življenje tako lažje. Ker se jim ni treba spopadati z nadrejenimi in s samim seboj. Kako močno so morali zdravniki zatisniti oči in usta, da niso videli in niso spregovorili o trpljenju ljudi, ki zaradi covid ukrepov niso pravočasno prišli na preiskave ali terapevtski poseg? In o tem, da so ljudje umirali zaradi neustreznega zdravljenja covida? S čim lahko opravičijo dejstvo, da so bolnikom odrekli uporabo učinkovitih zdravil za covid? In da niso nasprotovali uvedbi cepljenja z nepreverjenimi »cepivi«? Namesto tega so obsesivno in arogantno prepričevali ljudi v cepljenje, tudi ko so bili ti v dvomih, pa tudi takrat, ko so imeli stanja, ki so zahtevala skrajno previdnost. In ko so cepljeni obolevali od stranskih učinkov, so glavo obrnili stran, omalovaževali njihove težave in jih prepričevali, da jih ni povzročilo »cepivo«. Kako močno so zdravniki morali zapreti srce, da bolnikov niso spustili v svoje ordinacije in jih niso pregledali? In da so jim, ko so že tako in tako težko dihali zaradi svojih bolezni in starosti, še nadeli to nesrečno, nekoristno, ponižujočo masko? Koliko brezčutnosti je bilo potrebno, da so ljudi zlorabljali z nesmiselnim testiranjem, da so zdrave ljudi zapirali in jim onemogočali normalno življenje? Koliko zlobe in sadizma je bilo v neprestanem zastraševanju in grožnjah pred, na videz hudo, smrtonosno boleznijo.

Zdravniki so se, če priznajo to ali ne, odpovedali svoji profesionalni etiki in morali. Zdravnik ni dolžan izvršiti nikakršen politični nalog ali ukaz, če to nasprotuje zdravju in interesu bolnika. Etični kodeks zdravniške stroke pravi: »Zdravnik se častno zaveže, da bo svojo življenjsko usmeritev in stroko posvetil človekovemu zdravju« in «Zdravnik bo spoštoval pravice pacienta upoštevajoč, da je zdravje in blagor pacienta zdravnikova prva in osnovna skrb.« Svoj poklic in poslanstvo so zdravniki, preprosto povedano, prodali za plačo in kariero. Res je, da obstajajo tudi taki, ki paciente niso prepričevali v cepljenje in jim niso zakomplicirali življenja, ampak takih je malo: in v tej manjšini jih je bilo zelo malo, ki so se upali javno spregovoriti, še manj pa se jih je upalo povedati vso resnico, a samo redki so se v skladu s tem tudi obnašali. Od več milijonov zdravnikov po svetu in več tisoč na Hrvaškem. Upoštevajoč tudi tiste upokojene, ki niso imeli česa izgubiti.

Smrtnost se je po uvedbi covid ukrepov in cepljenja povečala. Kdo bo raziskal vzroke poslabšanja javnega zdravja in kdo bo odgovarjal za ljudi, ki so prezgodaj in po nepotrebnem umrli? Za zdravje prebivalcev so odgovorni zdravniki in zdravstvena administracija. Kazensko pravo pozna zločin iz malomarnosti in tistega z naklepom. Zdravniki na mestih upravljanja in tisti z akademskimi nazivi so po svoji funkciji dolžni poznati posledice določenih ukrepov in postopkov na zdravje posameznika in na javno zdravje. Poleg tega je njihova dolžnost vzdrževati zdravstveni sistem funkcionalen in medicino kot dejavnost voditi na strokovno korekten način ter jo varovati pred zlorabo kapitala in politike. Njihova dolžnost je tudi, da se namesto discipliniranja in pregona drugače mislečih zdravnikov, kar je postalo ena od glavnih nalog zdravniških zbornic, borijo za demokratičnost medicine in negujejo kulturo strokovne razprave.

Z medicino upravlja kapital

Zaradi malomarnosti in neodgovornosti zdravniške skupnosti gre zahodna medicina že 150 let v napačno smer. Racionalističen svetovni nazor in materialistična ideologija sta že pred tem neprimerno reducirala razumevanje ljudskega organizma, zdravja, bolezni in zdravljenja. Od druge polovice 19. stoletja so naftni in kemijski magnati, katerih družbe so se v 20. stoletju deloma spremenile v farmacevtske in v 21. v biotehnološke, prevzeli medicino. V ZDA se je to izvedlo preko domnevno filantropskih fundacij kot je Rockfellerjeva ali Carnegieva, v Evropi pa nekaj kasneje s pomočjo državnih institucij, ki so bile »ujete« s strani korporacij.

Lastniki kapitala so ustanovili in financirali znanstveno-raziskovalne institute in jih specifično oblikovali ter skorumpirali medicinsko znanost, da bi služila večanju kapitala. Tako se ta ista znanost ukvarja z razvojem dragih medicinskih proizvodov in postopkov, ki so za človeško zdravje irelevantni ali celo škodljivi, raziskovanjem tržišč za te iste proizvode ter ustvarjanjem umetnih zdravstvenih potreb. Paralelno je kapital preko univerz prevzel tudi medicinsko izobraževanje. V 19. stoletju so se zdravniki med študijem učili o ekonomskih, socialnih i profesionalnih vzrokih bolezni ter delali na reformah, kako bi jih eliminirali. Dvajseto stoletje pa je oblikovalo zdravnika s tehnično mentaliteto, zdravnika, ki razmišlja znotraj ozke biomedicinske paradigme in je programiran za prakticiranje medicine »tablete in skalpel«. Akademski zdravniki gradijo svoje kariere na industrijskem denarju. Namesto da kot največji strokovnjaki in avtoritete postavijo mejo medicinskemu biznisu in zaščitijo pacienta, so postali glavni pomočniki velikih družb, pogosto tudi sami podjetniki. Med akademskimi zdravniki ni neodvisnih. Zato, paradoksalno, resnico o boleznih in zdravljenju ne iščemo pri njih, temveč pri neodvisnih znanstvenikih in zdravnikih, večinoma izven institucij.

Še pred približno stotimi leti je zahodna medicina človeka oziroma bolnika dojemala na holistični način ter so na področju zdravstvenih storitev enakopravno in demokratično istočasno obstajale različne terapevtske prakse. Ampak veliki kapital je s svojim vplivom velik del terapevtskih postopkov marginaliziral ali celo prepovedal in medicinska praksa je postala uniformirana. Zdravniki danes delajo po univerzalnih usmeritvah in algoritmih, ki so prezentirani pod sintagmo medicine, ki temelji na dokazih »znanstvene« medicine. Zdravniki so pozabili poslušati pacienta. Pozabili so prilagoditi zdravljenje posamezniku ali specifičnim populacijam oziroma individualizirati terapijo.

Pozabili so, da morajo upoštevati bolnikovo mnenje in preference. Kot tudi svojo lastno klinično izkušnjo in intuicijo. Zdravniki so izgubili svobodo odločanja o načinu svojega dela, izgubili so avtonomijo svojega poklica, spremenili so se v birokrate, državne aparatčike, ki kot roboti sledijo in izpolnjujejo državne naloge. Današnja klinična medicina je spremenjena v prostor za zaslužek proizvajalcev terapevtskih in diagnostičnih sredstev. Zdravstveni proračuni neustavljivo rastejo, ampak polovica tega denarja gre za popolnoma nekoristna sredstva in postopke. Izdatki za zdravila na Hrvaškem so se v zadnjih 14 letih podvojili: raziskave kažejo, da večina zdravil, odobrenih v zadnjih dvajsetih letih ni prinesla nobene nove vrednosti. Učinkovitost moderne medicine se manjša in vzporedno ustvarja vse večjo, premalo prepoznano škodo. Toksičnost zdravil, komplikacije operacij, agresivni diagnostični posegi in bolnišnične infekcije zahtevajo več življenj od prometnih nesreč in so eden od vodilnih vzrokov smrti v zahodnem svetu. Iatrogene (z medicinskimi postopki povzročene) poškodbe zdravja se pred dvajsetimi, tridesetimi leti skoraj nikoli niso omenjale; danes pa zavzemajo skoraj tretjino učbenika patologije. Zaradi velikih stroškov in napačnega modela in organizacije zdravstvenih sistemov, bolniki, posebej tisti revnejši, težko realizirajo skrb za zdravje – zmanjšala se je pravičnost sistema. Povrh vsega tega medicina ustvarja tudi psihološko škodo – pretirani strah pred boleznijo in patološko preokupacijo z zdravjem. Za slednje obstaja tudi izraz – zdravizem (ang. healthism). U zdravstvenem sistemu so pacienti izključeni iz komunikacije: goltajo tablete in gredo skozi aparate v okolju, ki je hipertehnologizirano i dehumanizirano. Zaradi vsega tega zaupanje v zdravnike in medicino hitro kopni.

Z medicino upravlja politika

Klinična medicina je prevzeta v glavnem zaradi komercialnih razlogov. Obvladovanje javnega zdravstva je imelo vendar dominantno politične motive. V prvi polovici 20. stoletja so velike kapitalistične fundacije, predvsem Rockfellerjeva, zgradile šole in zavode za javno zdravstvo po vsem svetu. Njihovi uslužbenci so spremenili pojem prevencije bolezni na način, da so ga omejili na jemanje farmacevtskih pripravkov in na neevaluirane diagnostične programe dvomljive koristi za javno zdravje. Po drugi strani pa javnozdravstvene ustanove ves čas skrivajo toksičnost proizvodov velikih družb, kot so strupene kemikalije ali elektromagnetna žarčenja. In še nekaj, skrivajo škodljiv vpliv kapitalizma kot družbene ureditve za zdravje ljudi. Revščina i družbena krivica, ki sta proizvoda neoliberalnega kapitalizma, se dokazano prelivata v kardiovaskularno, maligno in duševno bolezen. Javnozdravstveni strokovnjaki se ukvarjajo, v glavnem neuspešno, z bojem proti kajenju, alkoholu in prenajedanju, ampak ne omenjajo, da so te oblike t. i. nezdravega vedenja samo posledica, ventil za lajšanje težkih življenjskih situacij, ki jih proizvaja krivična družbeno-politična ureditev. In ki so brez sprememb družbenih odnosov nerešljivi.

Končno, javno zdravstvo kot sveta krava že več kot 100 let ohranja dogmo o cepljenju. Cepljenje je, tako trdijo, nedvoumen in najučinkovitejši zdravstveni postopek, ki je rešil milijone življenj, čeprav za to nimajo niti enega poštenega dokaza. Vendar cepljenje nudi neposreden pristop k telesu in omogoča, da se kompletnim populacijam iz leta v leto vnaša v telo, karkoli si zaželijo, tudi sredstvo za povzročanje bolezni in usmrtitev. Dokazano je, da so cepiva lahko vzrok za razne bolezni, sterilnost in smrt.

Javno zdravstvo in medicina v službi depopulacije – zdaj je to popolnoma nedvoumno. In ni nekaj novega. Zgodovina medicine je polna evgeničnih podvigov in grobih kršenj zdravniške etike od eksperimentov v nacistični Nemčiji in Tuskegee škandala v ZDA-a, preko nepooblaščene uporabe človeškega tkiva in celic, trgovanja z organi, do sodelovanja v kreiranju biološkega orožja. Najnovejša dogajanja so spodbudila tudi vprašanje delovanja cepiv (samih ali v kombinaciji z drugimi dejavniki) na človeško psiho in emocije, torej na človeško percepcijo in obnašanje. S tem se razume sledenje bioloških in psiho-emocionalnih funkcij. Potem pa še možnost omejitev in izsiljevanje posameznika in skupin. Gre za potencialno popolno kontrolo. Istočasno je odprta možnost za trajno spremembo človeške biologije in psihologije, torej same človeške narave. To bi pomenilo konec človeka, kakršen je bil do zdaj. In prehod v transhumanistično, posthumano družbo.

Richard Gale in Gary Null, dobra poznavalca ameriške medicine, trdita, da ameriško javno zdravstvo smatra ne samo, da je cepljenje medicinski postopek, temveč je tudi vprašanje nacionalne varnosti. Popolnoma je izključeno iz znanosti in zaprto za medicinsko strokovno razpravo. CDC, ameriški nacionalni zavod za javno zdravstvo, je pod velikim vplivom farmacevtske industrije, poleg tega pa ga, trdita Gale in Null, moramo imeti v prvi vrsti za militarizirano psevdoobveščevalno agencijo v sklopu globoke države. CDC tesno sodeluje z Ministrstvom za obrambo in je vključen v razvoj biološkega orožja, zbiranje podatkov in nadzor nad prebivalstvom.

Medicina kot sredstvo za družbeno in kulturno transformacijo

Cepljenje torej lahko po eni strani služi kot biološko orožje in sredstvo za depopulacijo, po drugi pa kot sredstvo za nadzor. Nadzor ne samo skozi sposobnost vpliva na posameznika, temveč tudi skozi sposobnost družbenega modeliranja in inženiringa. Cepljenje je namreč edini postopek v medicini, ki nam je predstavljen kot intervencija, katere sprejemanje ali zavračanje, ne samo da vpliva na vsakega posameznika, ampak ima učinek tudi na zdravje drugih, na javno zdravje. In prav to, ta družbeni, kolektivni aspekt cepljenja, za katerega sicer ni nobenih dokazov, to pozivanje na solidarnost in odgovornost do skupnosti, odlično služi kot sredstvo za kolektivno izsiljevanje, za prisilo in pristajanje, ki (npr. s covid potrdili) vodi do družbene preureditve in nove svetovne ureditve.

Hannah Arendt, slavna nemška filozofinja in teoretičarka totalitarizma, je menila, da fašistični svetovni nazor ni nujno utemeljen na rasi, etnični pripadnosti in religiji. Bala se je, da se bodo nove oblike totalitarizma rodile iz že politizirane znanosti in tehnologije.

Medicina, še posebej pa javno zdravstvo sta izrazito prikladni za realizacijo političnih projektov in socialni inženiring. Richard Brown v knjigi »Rockefellerovi medicinci« (»Rockefeller Medicine Men“) iz leta 1979 pravi, da je potreba za zdravjem prvinska in univerzalna. In kot taka je lahko zamenjava za religijo, lahko vzpostavi sistem vrednot ter moralna pravila in dolžnosti. Lahko služi kot ideološko in kulturno orodje za modeliranje človeka in družbe. Tudi kot sredstvo za vpeljavo in vzdrževanje civilizacijskega vpliva. Z medicinskimi javnozdravstvenimi programi se lahko veliko lažje od misijonarjev in vojakov ustvari in ohranja dominacija, hegemonija in imperializem. Danes, ko vidimo, da nam globalisti prav skozi javno zdravstvo in skozi medicino uvajajo novo družbeno ureditev – totalno diktaturo, oziroma tiranijo, to zveni kot prerokba.

Še en znan teoretik je v tistem času dal imenitno analizo in kritiko medicine: Ivan Illich, po očetu Hrvat. V svoji knjigi » Medicinska Nemeza« (»Medical Nemezis«) je izpostavil eno od pomembnih družbenih anomalij – medikalizacijo, pojav, da se običajna ali fiziološka stanja in nemedicinski fenomeni razglasijo za medicinske. Na ta način se velike skupine zdravih ljudi spremeni v paciente in družba postane podobna ogromni kliniki. In to danes lahko vidi vsak. Velik del znanosti se ukvarja z medicinskimi temami. Prihajajo v šole, celo v vrtce. Preko medijev dominirajo v družbenem življenju. Postale so obvezni del vsakodnevnega pogovora. Agresivna medicinska propaganda je usmerjena, seveda, k porabi medicinskih proizvodov in storitev pa tudi ustvarjanju umetnih zdravstvenih potreb. Ivan Ilich govori o medicinskem imperializmu in kolonializmu. Možnost medicine, da kolonizira najrazličnejše aspekte življenja, je potencialno neomejena. Mi smo v nevarnem območju, kjer bi vse bilo lahko, s pomočjo »znanosti«, razglašeno za patološko in potem bi bilo medicinsko tretirano. Če se bo to nadaljevalo, je menil Illich, bo prihodnost pripadala bolezni, ker bodo naša pričakovanja glede zdravja postala vse večja in bolj izrojena.

Ilich je menil, da poleg ekonomske škode, škode za telesno in psihološko zdravje, sodobna medicina ustvarja tudi strukturno ali kulturno škodo. Medicina je postala sredstvo za kultiviranje in izgradnjo specifične mentalitete modernega človeka. Govorimo o prestrašenem, nemočnem, šibkem i ranljivem posamezniku. Namesto družbe močnih in samozavestnih ljudi, ki med seboj sodelujejo in si pomagajo, smo dobili seštevek posameznikov, ki vsakodnevne življenjske težave doživljajo kot travmo ter za rešitev iščejo profesionalno pomoč. Namesto da bi se učili in iskali lastno pot do osebnega občutka zdravja, so ljudje postali disciplinirani in pasivni potrošniki, spremenjeni v objekt, ki se ga upravlja s tehnologijo in zastraševanjem. Izgubili smo oblast in avtonomijo nad svojim telesom in zdravjem, pravi Ilich, in ju prepustili medicinski instituciji. Z njeno pomočjo nam je oblastnik zlomil sposobnost racionalnega razmišljanja in svobodno voljo.

To je bilo napisano leta 1975. Tako da ne moremo reči, da nismo bili opozorjeni. Osebno sem se z Ilichevo »Medicinsko Nemezo« srečala na začetku študija medicine (zahvaljujoč prof. Živki Juričić) in že takrat je name naredila močan vtis. Citirala sem jo v svoji knjigi » Zdravila ali zgodba o zavajanju« (»Lijekovi ili priča o obmani«) in tudi pozneje na številnih predavanjih in prezentacijah. Opozarjala sem na to, da je medicina zelo specifična dejavnost. To je ekspertno področje, ki ga laiki slabo razumejo, vendar je istočasno tudi zelo subjektivno in iracionalno področje, v katerem ljudi ne vodi razum ampak čustva, v glavnem strah pred boleznijo in smrtjo. Zaradi tega in zaradi pomembnosti, ki ji ga pripisuje moderni človek, je medicina zelo dovzetna za zlorabo.

Očitno je, da se kot družba nismo zavedali pomembnosti, ki jo ima medicina za vsakega od nas in njenega potenciala, da postane močan instrument za zlonamerne politične cilje. In to, kar se nam je zgodilo, smo pričakali popolnoma nepripravljeni.

Skozi osvoboditev od medicinske avtoritete do osebne in kolektivne ozdravitve

Če smo s pomočjo medicine prispeli v to kaotično, destruktivno stanje, se mogoče lahko z medicino tudi rešimo iz njega. V tem primeru ne bo šlo samo s parcialnimi prijemi, selektivno restrikcijo in nadzorom, nikakršno periferno regulacijo zdravstvene politike in medicinske stroke. Tisto, kar je treba narediti, meni Ivan Ilich, je ciljati na samo medicino kot institucijo.

Najprej je treba zrušiti mit o veliki medicinski učinkovitosti. V resnici medicina veliko manj daje kot prepričuje in obljublja. Medicinsko tehnologijo je treba omejiti in poenostaviti. »Tam, kjer zares pomaga, je medicina enostavna in poceni«, je trdil Ilich. Celotno medicinsko dejavnost je treba odločno reducirati in profesionalne intervencije zmanjšati na najmanjšo mero. Ilich priporoča ljudem, da naj, kadar le lahko, svojo bolezen prebolijo sami, brez pomoči medicine in naj ne pustijo zdravnikom, da jih naredijo bolne, ko se tako ne počutijo. Vsaka nepotrebna tableta nas naredi revnejše, nesvobodne in odvisne od centrov moči. Ilich je napisal: »Svet optimalnega in vsesplošnega zdravja je svet minimalne in občasne medicinske intervencije.«. Ilichev namen ni bil razbiti medicinsko službo, ampak jo razumno dimenzionirati. Ni se zavzemal za ukinitev zdravniške stroke, ampak za omejitev profesionalnega monopola nad človeškim življenjem in zdravjem. Menil je, da je treba medicino demokratizirati, v določeni meri deinstitucionalizirati in deprofesionalizirati. Demistificirati zdravniško delo in onemogočiti, da se zdravniki medsebojno vrednotijo in pooblaščajo – namesto kolegov bi to morali delati potrošniki, pacienti, ki bi seveda imeli pravico sami definirati zdravje. Namesto ekspanzije medicine, poklicane, da zdravi posameznike, ki so pravzaprav zboleli zaradi načina dela in življenja, bi politika morala ljudi usmerjati proti manj destruktivnemu načinu dela in življenja, na katerega bi imeli oni sami več vpliva.

Vendar razlastitev medicine ne bo mogoča brez preobrata svetovnega nazora. V zgodovini človeštva so bili bolečina, bolezen in smrt naravni procesi in so se smatrali kot sestavni del življenja. Sodobna kultura jih je naredila nezaželene in za cilj postavila njihovo eliminacijo. Po Ilichu gre za pogubno pridobitev moderne civilizacije. Na ta način je uničeno realistično stališče za stvarnost in spodkopani so temelji za konstruktiven odnos do življenjskih stisk. Prav sposobnost prenašanja teh manifestacij realnega človeškega življenja predstavlja zdravje v pravem pomenu besede. Skozi pozitiven odnos in stališče do bolečin, bolezni in smrti človek pokaže in gradi svojo neodvisnost in moč. Vzpostavljanje svobode in avtonomije v sferi zdravja in bolezni je Ilich videl kot neko vrsto revolucije, ki bi lahko sprožila spremembe tudi na drugih važnih življenjskih področjih: »Če je medicina sveta krava, bi njeno ubijanje imelo »vibracijsko delovanje«, potem bi bili ljudje sposobni prenašati trpljenje in smrt brez posredovanja vračev in mistagogov, lahko bi vstali tudi proti ostalim oblikam ekspropriacije, ki jo danes vršijo učitelji, inženirji, pravniki, duhovniki in strankarski funkcionarji.«

Ilich nam torej nudi izhodišče za orientacijo in smerokaz proti izhodu iz stanja izgubljenosti in kaosa, v katerem smo se znašli. Tako v kontekstu medicine kot v kontekstu celotne civilizacije. Ni koristi od perifernih, tehničnih posegov in prepričanja, da nam bosta ozdravitev in rešitev prinesla nekaj ali nekdo drug – tablete, aparati, software, zdravniki, sodniki ali politiki. Osebno in kolektivno jačanje ter emancipacija, za začetek od medicinske, potem pa tudi od drugih institucij, društev in civilizacije v dekadenci, je pomembno, mogoče celo najbolj pomembno na tej poti.