Vladimirju Pirnatu in njegovemu glasu srca, ki ni nikoli utihnilo

Poslavljamo se od zdravnika in kolega, ki je kljub bolezni in izčrpanosti z zadnjimi močmi varoval svetel zgled zdravniškega poslanstva in temelje etičnih načel zdravja. Bil je zgled moči in pomena kolegialne in človeške povezanosti v časih, ko svet prevzame vihar strahu in prestrašenosti. Vladimir je bil vsem nam tudi zgled osebne integritete in nepremagljive zvestobe sebi, bolnikom, lastnemu narodu in resnici v trenutkih, ko je to bilo najtežje.

Ves čas je ostal zvest starodavni zdravniški zaobljubi, Hipokratovi prisegi, ki bi morala biti temelj delovanja vsakega zdravnika. Bil je eden tistih, ki ni pokleknil pred sistemom, ki je v obdobju pandemije kovida zahteval brezpogojno strokovno podreditev in poslušnost. Z iskrenim bojem za resnico se je takrat pridružil podobno mislečim zdravnikom in zdravnicam ter nekaterim posameznikom iz drugih strokovnih področij, povezanih v Iniciativo slovenskih zdravnikov.

Njegove vrednote so odsevale temeljne vrednote, ki jih je pred mnogimi leti napisal Hipokrat, naš kolega in oče zdravništva naše dobe: “Prisežem, da bom po svojih močeh in po svoji presoji pomagal bolnikom; da jih ne bom nikoli namerno poškodoval, niti z dejanji niti z nasveti. Da bom varoval skrivnosti bolnikov, jih spoštoval kot človeška bitja, ne glede na starost, vero, narodnost, politično prepričanje ali družbeni položaj. Da zdravljenja ne bom uporabljal za škodovanje, temveč za dobrobit človeka.”

Vladimir je to zaprisego vzel zares. Ko se je večina zatekla v varno tišino, se je on izpostavil, vedoč, da bo deležen posmeha, obsodb, celo napadov. A ga nič od tega ni zlomilo. Branil je pravico do telesne avtonomije, opozarjal na nevarnosti slepega sledenja ukrepom, ki so pogosto kršila temeljne človekove pravice in načela medicinske deontologije. Zavzemal se je za resnico, sočutje in zaupanje v prirojeno moč človeškega telesa. Zaupal je modrosti narave in zagovarjal svobodo posameznika. Odločno in brezkompromisno je zagovarjal temeljno pravico vsakega človeka, da lahko avtonomno odloča o posegih v svoje telo. Mnogim je bil Dušni Brat – čeprav ga niso osebno poznali, so ga prepoznali po srcu, po tonu njegovega glasu, po mirni odločnosti njegovih besed, po tem, da je, tudi ko je bilo najtežje, stal na strani človeka in ne nad njim, ne pod njim, temveč ob njem.

Njegova prisotnost je bila opora tistim, ki so čutili, da je nekaj narobe, pa si tega niso upali povedati na glas. On je to storil namesto njih. Za to bo ostal v naših srcih kot glas upanja, razuma in človečnosti. Z izjemno vztrajnostjo si je prizadeval, da bi resnica in neodvisna znanost v času popolne odsotnosti javnega soočanja različnih strokovnih mnenj dosegli in predramili čim večje število ljudi. Prizadeval si je povezati ključne predstavnike družbe in podpiral spoštovanje ter enotnost med njimi, saj se je dobro zavedal, da lahko le to pripelje k pozitivnim družbenim spremembam.

Želeli bi si, da je zdravnik takšnega kova večen, kar pa žal ni mogoče. Pustijo pa dela in ideje tako velikega človeka trajen pečat v družbi in živijo naprej skupaj z nami.

Dragemu Vladimirju v slovo namenjamo mozaik misli nekaterih članov Iniciative slovenskih zdravnikov.

1) “Dragi soborec, zdravnik z dušo in srcem. V veliko čast te je bilo spoznati in sodelovati s teboj. Pokazal si svoj neizmeren pogum in pokončnost v kritičnem času, ko so mnogi tvoji stanovski kolegi raje pogledali stran. Pogrešal bom najine pogovore, še posebno tvoj raskavi smeh. Vztrajal si kljub temu, da so tvoje besede pri tistih, ki imajo v rokah škarje in platno, navadno naletele na gluha ušesa. Ostal mi boš v spominu kot človek, katerega besede in dejanja so odsevala neomajno prepričanje, da lahko s skupnim trudom ustvarimo lepšo prihodnost.”

2) “Z veliko vero v moč znanosti in glasnim dvomom v omejitve medicine, si živel kot zdravnik in umrl kot človek. Tudi ko si kritično presojal medicino, ji nisi obrnil hrbta. Včasih je prav srce tistega, ki dvomi, najbolj predano. Tvoja pot se nadaljuje z nami.”

3) “Kadar odhajate veliki ljudje, me preplavi iskrena hvaležnost. Hvala ti za zgled in pogum.”

4) “Name si napravil močan vtis in za vedno mi boš ostal v lepem spominu s svojo neizmerno voljo, pogumom, znanjem, srčnostjo in borbenostjo, ki se jo tako redko zasledi med zdravniki. Bil si naš navdih in za ta neprecenljivi prispevek k boljšemu in lepšemu svetu se ti iz srca zahvaljujem.”

5) “Vedno si bil pozitivnih misli, vzpodbudnih besed in si popolnoma zaupal v to, kar si delal. Upal si se izraziti. Neštetokrat si javnosti povedal resnico, jo podkrepil s svojim znanjem in s številnimi raziskavami iz tujine. Tvoje besede so bile odločne, a nikoli žaljive. Mnogim si odprl oči. Hvala Ti, Vladimir.”

Vladimir Pirnat je s svojim delom sprožil veliko misli, ki lahko postanejo temelj prerojenega odnosa do zdravja in zdravstva na Slovenskem, zato zaključujem to slovo s pesmijo Srečka Kosovela ‘Prerojenje’.

Sam, sam, sam moram biti,
vsako telo neprozorno v prozornost preliti
in zvoki klavirja bodo potem
mogoče le zimske zvezde mojim očem.
Sam, sam, sam moram biti,
da pozabim misliti in govoriti
in da občutim v sebi le eno veličast
vesoljstva tihega: Rast.
Sam, sam, sam moram biti,
vse, kar je prikrito bilo, vse moram odkriti,
ne s svojo mislijo, s svojim molčanjem
kakor z molitvijo pred najsvetejšim iskanjem.
Sam, sam, sam moram biti,
v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti,
svoje prozorne peroti v brezdaljo razpeti
in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti.

Dragi Vladimir,

tvoje misli, srčnost in dejanja bodo luč naših obzorij, a tvoj glas bo ostal v naših srcih kot glas upanja, razuma in neomajane človečnosti.

Hvala Ti v imenu Iniciative slovenskih zdravnikov in v imenu vseh Slovencev, ki si jim s svojo srčno predanostjo pomagal ohraniti notranje moči in zaupanje v zdravnike z veliko začetnico.